Nekoč odlični, a danes pogosto pozabljeni nogometaši

Spet je šel teden naokrog brez bloga. Ni kaj dan ima le štiriindvajset ur in včasih zmanjka za vse stvari. Tokrat pa o pozabljenih nogometaših

Spet je šel teden naokrog brez bloga. Ni kaj dan ima le štiriindvajset ur in včasih zmanjka za vse stvari. Tokrat pa o pozabljenih nogometaših
Uredništvo Golavt

Smo v času svetovnega prvenstva in med pogovori o nogometu sem v zadnjem obdobju precej opazil, da nekateri ljubitelji tega športa se ne spomnijo nekaterih izjemnih igralcev. Zato sem odločil, da naredim eno enajsterico takšnih igralcev, ki niti približno ne smejo iti v pozabo.

1. Claudio Taffarel

Že pri izbiri vratarja se malo zataknilo, ker nisem vedel koga bi postavil na vrata. Na misel sta mi prišla dva vratarja in sicer Brazilec Claudio Taffarel in Španec Andres Palop.Na koncu sem se odločil za Brazilca Taffarela, ki je naredil svoj preboj na evropskih zelenicah v italijanski Parmi. Igral je še za InternacionalReggiano, Galatasaray in Atletico Minero. Gre za brazilskega reprezentančnega vratarja, ki je branil v finalu na svetovnem prvenstvu leta 1994 in 1998.

Gre za brazilskega vratarja, ki imajo že v osnovi sloves, da niso kvalitetni in spominjajo precej na klovne kot resne vratarje. Taffarel je prebil ta stereotip, saj se redko kateri vratar lahko pohvali, da je branil na dveh finalih svetovnega prvenstva in bil enkrat prvak. Je pa vsekakor odprl pot brazilskim vratarjem v Evropo.

2. Mauro Tassotti

Poz izboru vratarja je bilo potrebno se odločiti med desnim bočnim branilcem. Na plano mi je prišel član odlične obrambne postavitve AC Milana v zlati dobi tega kluba. Na desnem boku je tekal in se boril Mauro Tassotti, ki svoj delež takratni obrambni liniji z osrednjima branilcema Franca Baresija in Alessandra Costacurte in Paola Maldinija na levem boku. Mnogi so bili mnenja, da je bila najboljša obrambna linija vseh časov. Enostavno nasprotniki nikakor niso uspeli doseči zadetka. Za piko na i je v vratih stal Sebastiano Rossi.

Po končani nogometni poti je bil dolga leta pomočnik trenerja v AC Milanu in čakal na svojo priložnost postati prvi  trener. Na njegovo žalost te priložnosti ni dobil in zapustil klub. Trenutno je pomočnik ukrajinskemu selektorju in Andreju Ševčenku.

3. Bixente Lizarazu

Na levem boku sem kolebal koga bi dal v ekipo. Imel sem tri kandidate: Graeme Le Saux, Bixente Lizarazu in José Antonio Chamot. Na koncu sem se odločil za Francoza Bixenteja Lizarazuja. Francoz, ki je nase opozoril leta 1996, ko je iz Bordeauxa prestopil v Atletico iz Bilbaa. Nekateri boste čudno gledali, ker Bilbao kupuje le Baske. O tem ni nobenega dvoma, sajj je tudi Lizarazu Bask, čeprav je na papirju Francoz. Je pač del baskovske manjšine, ki živi v Franciji.

Lizarazuja je kraljeval na svojem levem boku še posebej sezono kasneje od selitve v Bilbao. Takrat je namreč podpisal za Bayern iz Münchna. Začela se je neverjetna zgodba, saj je z Bayernom in francosko reprezentanco osvojil vse kar je bilo mogoče. Zelo inteligenten igralec na zelenici kot izven nje.

4. Ivan Helguera

Že pri Tassottiju sem omenil izjemno obrambno linijo tudi Real iz Madrida je v devetdesetih eno obdobje imel izjemen osrednji branilski par. Tvorila sta ga Fernando Hierro in Ivan Helguera. Če je prvi bil »umazan« tip branilca je Helguera bil ta »pameten«. Igral je zelo premišljeno in bil tudi »umazan«, ko je bilo to potrebno in nevidno. Imel je dober pregled igre, saj je lahko igral tudi  kot osrednji vezist, ki je s pridom uporabljal v obrambi. Za moje pojme eden izmed boljših osrednjih branilcev, ki je šel pri večini v pozabo.

Po odhodu iz Madrida je odšel v italijansko prestolnico Rim in zaigral za AS Romo. Pri Romi je igral na poziciji zadnjega veznega in dokazal kako univerzalen igralec je bil. Z druge strani pa ga strokovnjaki niso mogli opredeliti, ali je branilec, ali vezist.

5. Jonathan Woodgate

Desni osrednji branilec je brez dvoma Anglež Jonathan Woodgate. Čudežni deček iz Middlesbrougha, ki ni pokazal svojega znanja in le ostal čudežni deček. Glavni razlog za to so bile številne poškodbe, ki so ga spremljale skozi celotno kariero. Woodgate je opozoril nase v istem času, ko je Rio Ferdinand prišel v Leeds United iz West Hama. Woodgate in Ferdinand sta bila izjemen branilski par in bila med ključna igralca v sezoni 2000/01, ko je Leeds prišel do polfinala v Ligi prvakov.

Po tistem uspehu je šlo samo navzdol za Leeds in primoran je bil v razprodajo igralcev. Njegov prestop v zimskem prestopnem roku leta 2003 v Newcastle je bil najdražji prestop tistega roka. V Newcastlu je pokazal odlične predstave, saj je igral v Ligi prvakov in Newcastle je končal prvenstvo na tretjem mestu. Na žalost v tistem letu in pol kar je prebil na takratnem St. James's Parku ga poškodbe niso pustile pri miru.

Leta 2004 ga po dolgotrajnih pogajanjih uspe Real iz Madrida privabiti v svoje vrste. Le to je bilo potrdilo za kakšen talent je bil.

6. Augustine Azuka "Jay-Jay" Okocha

Nigerijec Jay-Jay Okocha je zame eden prvih virtuozov, ki smo jih lahko spremljali v evropskem nogometu, Z Eintracht Frankfurtom je celo gostoval v Ljubljani leta 1994 v prvem krogu pokala UEFA. Bil je prvi igralec, ki je preprosto plesal na igrišču z žogo. Bil je eden redkih Afričanov, ki je znal sprožiti strel od daleč. To je še dandanes hiba afriških nogometašev, da ne znajo streljati od daleč. On je bil preprosto predhodnik tipa igralcev kot so Ronaldinho & Co.

7. Claudio López

Iz desnega krila na levo, kjer ima svoje mesto zagotvoljeno Claudio López. Argentinec, ki je na svoji levi strani kraljeval v svojem obdobju. Ne glede na čas, ki ga je preživel v Valencii in Laziu. Krilni napadalec, ki je bil zelo hiter in tehnično podkovan in imel močno levo nogo. S skupaj Pablom Aimarjem, Kilyem Gonzálezsom in Gaizko Mendieto so bili izjemen kvartet.

8. Fernando Redondo

Fernando Redondo je Argentinec, ki se ga danes spomnijo le redki. V tistem času, ko je bil Redondo aktiven je čast in slavo prijemal Claude Makélélé kot tisti izjemen centralni zadnji vezni igralec. Po mojem mnenju je Argentinec iz Adroguéja bil še boljši na tej poziciji kot Makélélé. Argentincu je zmanjkalo sreče pri poškodbah, saj kot že prej omenjenega Woodgate so tudi Redonda spremljale stalne poškodbe. Res, da je bil malce počasen, ampak izjemen motor ekipe.

Redonda tudi mnogi pozabijo, ker ni imel večje reprezentančne kariere, ker je bil na bojni nogi s takratnim selektorjem argentinske reprezentance Danielom Passarello. Razlog je bil sila smešen, saj je ga ni želel poklicati v reprezentanco zaradi njegovih dolgih las. Verjetno je bil tudi kakšen drugi razlog le, da ta je prišel v medije. Redondo se tudi ni želel posloviti od svojih las.

10. Hidetoshi Nakata

Eden izmed prvih azijskih zvezdnikov, ki je zares se kosal z najboljšimi nogometaši v Evropi je bil Japonec Hidetoshi Nakata. Nakata je opozoril nase v Italiji in pustil velik pečat v vseh klubih, kjer je igral od Perugie do Parme in Rome. Bil je hiter, kreativen in delaven vezist, ki je znal izkoristiti ponujeno priložnost iz drugega plana. Prav slednje je s pridom izkoriščal, ker je imel zelo močan strel. Na žalost vseh ljubiteljev nogometa je hitro končal svojo nogometno pot. Zaključil jo je pri 29 letih.

9. Giovane Élber

Brazilec Élber de Souza oziroma Giovane Élber je svoj čas zadeval kot po tekočem traku v nemški Bundesligi. Najprej v dresu VfB Stuttgarta in kasneje še v Bayernu iz Münchna. Proti koncu devetdesetih je imel kar hudo konkurenco v boju za najboljšega strelca v Nemčiji. Takrat je bil alfa in omega kar se napadalcev tiče Švicar Stephan Chapuisat v Borussii iz Dortmunda.

Tako kot že prej omenjeni Redondo tudi Élber nima bogate reprezentančne kariere, kljub uspešnih  predstavah v Bundesligi. Preprosto se mu ni uspelo prebiti v močno brazilsko reprezentanco. Zbral je sicer 15 nastopov in dosegel sedem zadetkov.

11. Jan Koller

Češki orjak Jan Koller je imel jasno vlogo ne glede s katero ekipo je igral. Visokorasli Čeh z dvesto dva centrimetri je s pridom izkoriščal svojo višino v kazenskem prostoru. Bil zelo nevarno orožje Borussie iz Dortmunda in češke reprezentance in bil koristen dokler se je v Evropi igral takšen nogomet z dolgimi žogami naprej. Običajno vemo, da visokorasli nogometaši so tehnično zelo slabo podkovani, ampak Koller se s tem ni strinjal. Imel je solidno tehniko.

Mnogi so mnenja, da je prav Koller pomagal svojemu reprezentančnemu kolegu Milanu Barošu do boljše nogometne kariere. Sta sta bila dober par v napadu česke reprezentance. Koller je napadalec, ki je bil bolj uspešen na reprezentančnih tekmah kot klubskih. V dresu češke reprezentance je dosegel 55 zadetkov na 91 tekmah. Na klubski ravni pa v celotni karieri 199 zadetkov na 483 tekmah. 

To je moja enajsterica igralcev o katerih danes le redko slišimo. Tukaj si lahko pogledate še taktično postavitev moje enajsterice.


Avtor članka:

Marko Terlikar

info@golavt.com

Obavljeno:

Sorodni članki

logotip Golavta.

Komentarji

logotip Golavta.

Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani bralci in pisci spletnih forumov, veseli smo vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam.

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.

Uredništvo Golavta

Blog še ni bil komentiran