Poznamo moške zvezde, ne pa naših ženskih zvezdnic
Spominjam se tistih sivih popoldnevov pred petnajstimi leti. Če si na slovenskih igriščih videl dekle z žogo, je bila to statistična napaka. Če si jo vprašal po vzorniku, je zamrmrala ime kakega tujega moškega zvezdnika. Ne zato, ker ne bi imela lastne identitete, ampak ker ji slovenski nogometni prostor ni ponudil ogledala. Bila je ujeta v vakuumu med ignoranco okolice in lastno trmo.
Danes bi morala biti pokrajina drugačna, a ne bodimo naivni. Romantika brez konkretnih dokazov je le lep poraz, zapakiran v celofan.
Resnica je, da deklice danes ne bi smele več sanjati le o Messiju ali Ronaldu. A tukaj trčimo ob zid, ki si ga v nogometnih krogih neradi priznamo. Paradoksalno je, da marsikatera mlada igralka v Sloveniji sploh ne pozna obrazov lastne prve lige. Morda prepoznajo tisto eno ali dve soigralki iz članske ekipe kluba, kjer same trenirajo, vse ostalo pa je zanje nepopisan list.
Kako naj gradimo kult uspeha, če mlajše generacije sploh ne vedo, kdo bije bitke v članski konkurenci na sosednjem stadionu? Ta zaprtost v lastne majhne mehurčke je diagnoza prostora, ki ne zna ceniti lastnih junakinj, dokler te ne postanejo prevelike, da bi jih ignorirali.
Medijska tišina in glas v puščavi
Bodimo pošteni – levji delež krivde nosijo mediji. Domača scena je v osrednjih športnih novicah porinjena na rob, pogosto le kot nujno zlo ali eksotika. Kako naj mladi nogometašici srce bije za domačo ligo, če o njenih junakinjah ne more prebrati ničesar razen suhoparnih rezultatov?
Na našem spletnem mestu se trudimo po najboljših močeh, da te igralke predstavimo, da jim damo obraz in glas, ki si ga zaslužijo. A en sam glas v puščavi težko premika gore, če mu ne prisluhne širša javnost in če se slovenski športni mainstream ne zbudi iz zimskega spanja.
Od slovenske trave do elitne angleške lige
Zara Kramžar, stara komaj dvajset let, je odšla iz Coma v kultni angleški Everton. In ko Lara Prašnikar zamenja nemško Bundesligo za ameriški Utah Royals, to ni le selitev čez lužo. To je vstop v svet, kjer je ženski nogomet religija.
To bi morala biti sporočila vsaki deklici v Žalcu, Kidričevem, Gažonu ali Velesovem, da je pot do vrha realna. A kako naj sanjajo o Zari ali Lari, če so zanje te uspešne ženske le oddaljena imena, namesto da bi bile žive legende, o katerih se razpravlja ob robu igrišča? Nogomet brez mitologije in obrazov ni nič drugega kot tekanje za napihnjeno plastiko.
Uspeh kljub sistemu, ne zaradi njega
A tukaj je nauk, ki si ga moramo priznati: uspeh naših deklet v tujini je prevečkrat rezultat njihove osebne neizprosnosti, ne pa idealno urejenega okolja. Medtem ko se zunaj pišejo milijonske pogodbe, se domači klubi še vedno borijo za preživetje in prosjačijo za termine na igriščih z umetno travo.
Kljub ogromnemu trudu, ki ga te punce vlagajo v vsak trening, jih okolica pogosto opazi šele takrat, ko v roke dobijo letalsko karto za odhod v tujino. Naše igralke osvajajo svetovne prestolnice, doma pa še vedno trkajo na zaprta vrata, da bi jih sploh kdo vzel resno.
Čas je, da slovenski nogomet odraste
Vzornice so svoje opravile. Zdaj je čas, da odraste še okolje, v katerem so zrastle. Imamo vrhunske profesionalke, a jih domači sistem še vedno prepogosto tretira le kot "tiste punce, ki so pridne". Mateja Zver je institucija, Zara in Lara pa sta prihodnost, ki se dogaja zdaj – ne nekje v senci, ampak v središču svetovnega nogometnega zemljevida.
Naslednjič, ko boste videli naslov o uspehu Zare ali Lare, se vprašajte: ali zares poznamo te ženske ali le uživamo v sijaju njihovih rezultatov, ker je to lažje kot priznati, da smo domačo ligo pustili na stranskem tiru? Če bo deklica v kopačkah še naprej poznala le imena iz moškega nogometa, smo kot športna javnost zamudili priložnost, da bi ji dali tisto, kar najbolj potrebuje: ogledalo, v katerem bi končno videla svojo lastno prihodnost.
