Preboj, ki bi spremenil slovenski ženski nogomet

Veliko tekmovanje ne bi rešilo vsega. Bi pa spremenilo skoraj vse.

V petek slovenska ženska reprezentanca ni igrala dobro. To je verjetno najpoštenejši začetek te zgodbe.

Proti Turčiji je zaostajala z 2:0, nato še s 3:1, in dolgo ni delovala kot ekipa, ki bi imela tekmo pod nadzorom. Bilo je preveč lukenj, preveč negotovosti, premalo ritma. In vendar je ostala živa. Izvlekla je 3:3, si pustila odprta vrata pred povratno tekmo v Domžalah in obenem pokazala nekaj, kar je v takih večerih včasih vredno skoraj toliko kot dobra igra sama: da se ni sesula.

To še ni uspeh. Je pa trenutek.

Takšni večeri so pogosto varljivi. Če želiš, v njih vidiš značaj. Če želiš, v njih vidiš opozorilo. Verjetno je resnica nekje vmes. Slovenija je pokazala dovolj, da se lahko nadeja torku. In premalo, da bi si lahko kar koli domišljala. Ravno zato je ta položaj zanimiv. Ker je še vedno odprt. Ker še vedno omogoča vprašanje, ki je večje od same tekme.

Dodaj Golavt med prednostne vire na Googlu Spremljaj najnovejše novice slovenskega ženskega nogometa.

Veliko tekmovanje ne bi rešilo vsega. Bi pa spremenilo skoraj vse. - Golavt

Kaj bi Sloveniji prinesel preboj na veliko tekmovanje?

Kaj bi v resnici pomenilo, če bi se Sloveniji nekoč res uspelo prebiti na veliko tekmovanje?

Ne, ne govorimo o čudežu. Tudi ne o instantni preobrazbi celotnega prostora. Če bi Slovenija izločila Turčijo in se nato lotila še Nizozemske, ki je Madžarsko v gosteh premagala z 8:0, bi bilo jasno, da pot od tukaj do svetovnega prvenstva ni romantična. Je zahtevna, skoraj surova. In prav zato pomembna.

Velika tekmovanja v majhnih nogometnih okoljih ne pomenijo le uvrstitve. Pomenijo premik v glavi.

Pomenijo, da si šport nenadoma dovoli misliti drugače o sebi. Da ambicija ne zveni več kot nekaj neprimerno drznega. Da cilj ni več rezerviran za druge. Da ne govoriš več samo o razvoju, ampak tudi o dosegu. To je razlika, ki je ni mogoče izmeriti samo z lestvicami, točkami ali televizijskimi minutami. A je kljub temu resnična.

Zakaj je ta trenutek večji od ene same tekme?

Slovenski ženski nogomet živi v prostoru, kjer se preveč stvari še vedno meri z zadržkom. Lep rezultat hitro postane “lep za naše razmere”. Dober nastop skoraj vedno spremlja opomba o realnosti. Ambicija mora biti vedno nekoliko previdna, da ne bi zvenela preveč pogumno. Kot da se mora ta šport stalno opravičevati že samo zato, ker si upa želeti več.

To je utrujajoče. In tudi nevarno.

Ker šport, ki predolgo govori sam sebi, naj bo potrpežljiv, začne nekoč verjeti, da je potrpežljivost dovolj. Pa ni. Včasih potrebuješ tudi en rezultat, ki preuredi sobo. Ki premakne pohištvo v glavah. Ki prisili okolje, da se neha vesti, kot da je vse to še vedno bolj ali manj lepa zgodba z roba.

Kaj bi uspeh reprezentance pomenil za klubski nogomet?

Preboj na veliko tekmovanje ne bi rešil vsega. Ne bi čez noč spremenil ligaške realnosti. Ne bi avtomatično dvignil standardov v klubih. Ne bi magično odprl vseh vrat, ki so danes še priprta ali zaprta. V športu je nevarno verjeti v eno samo rešitev. Še posebej v Sloveniji, kjer imamo radi trenutke, manj pa delo, ki mora priti za njimi.

Toda tak uspeh bi vseeno spremenil skoraj vse, kar je mogoče spremeniti v občutku prostora.

Večja prepoznavnost reprezentance in igralk

Spremenil bi pogled na reprezentanco. Ne več kot na simpatičen projekt, ampak kot na ekipo, ki je prišla nekam, kamor slovenski ženski nogomet doslej ni prišel. Spremenil bi pogled na igralke, ki bi iz imen, poznanih znotraj ožjega kroga, postale obrazi nečesa večjega.

Večji zagon za klube in mlajše generacije

Spremenil bi pogled deklet, ki danes ta šport še gledajo nekoliko od daleč. In spremenil bi tudi pogled klubov, ki bi morali v takem trenutku končno razumeti, da reprezentančni uspeh ni ločena pravljica, ampak odsev prostora, iz katerega je prišel.

Večja odgovornost za ligo, medije in okolje

Tu pa pridemo do točke, kjer mora biti ton manj navijaški in bolj neprijeten.

Če bi Sloveniji tak preboj res uspel, bi se pokazalo tudi nekaj drugega: ali je slovenski ženski nogomet sploh pripravljen na lastno dobro novico.

To je vprašanje, ki si ga velja zastaviti že zdaj.

Ker uspeh sam po sebi ni dovolj. Nikoli ni bil. Uspeh odpre vrata, toda skozenj morajo potem iti tudi drugi. Liga. Klubi. Mediji. Ljudje, ki govorijo o razvoju, kadar je treba deliti optimizem, in molčijo, kadar je treba prevzeti odgovornost. Če tega ni, val mine. Trenutek ostane lep spomin. Fotografija. Posnetek. Dokaz, da je bilo enkrat mogoče. Ni pa začetek ničesar.

Uspeh odpre vrata, toda skozenj morajo potem iti tudi drugi.

Povratna tekma s Turčijo kot ogledalo ambicije

Torek v Domžalah zato ni samo povratna tekma proti Turčiji. Je tudi ogledalo.

Ne zato, ker bi po eni sami tekmi lahko sodili celo generacijo. Ampak zato, ker nam daje možnost, da za trenutek pogledamo malo dlje od običajnega kroga tekem, rezultatov in znanih omejitev. Da si sploh dovolimo misliti, kaj bi pomenilo, če bi slovenski ženski nogomet enkrat zares prišel na veliki oder. In da si ob tem priznamo nekaj zelo preprostega: takšni preboji ne spremenijo vsega sami od sebe, a brez njih pogosto nič ne premakneš dovolj močno.

Morda je torej prav, da pred torkom ne govorimo preveč o sanjah. Sanje so poceni. Ta šport jih je slišal že dovolj.

Bolj pošteno je reči tole: če bi Sloveniji nekoč res uspelo, bi bil to trenutek, po katerem ne bi več smelo biti vse isto.

Zakaj bomo ta šport jemali resno tudi v prihodnje

In če se kaj takega zgodi, potem tudi za nas ne bo dovolj, da to samo zabeležimo. Naš medij bo temu športu ostal zvest v vsakem primeru — ob velikih večerih in v bolj običajnih, tišjih dneh. Že danes ga pokrivamo po najboljših močeh, ker ne verjamemo, da mora šport najprej postati priročen, da bi si zaslužil resen pogled.

Na strani klubov in igralk, a ne brez vprašanj, ne brez kritike, ne brez zahtevnosti. Ker če nekaj jemlješ resno, mu ne dolguješ samo podpore, ampak tudi poštenost.

In brez bralcev, sledilcev ter njihove podpore tudi to ne bi imelo prave teže. Medij brez ljudi, ki ga berejo, delijo in mu vračajo občutek, da počne nekaj potrebnega, ne more zares obstajati. Če ta podpora raste, četudi počasi, potem to pomeni, da v tem prostoru vendarle obstaja nekaj zelo dragocenega: občutek, da slovenski ženski nogomet ni tema za obrobje, ampak nekaj, kar si zasluži resen, stalen in predan pogled.

To pa je pogosto začetek vsake večje zgodbe.

Marko Terlikar
info@golavt.com