Slepa ulica šolskih krožkov
Bodimo iskreni: nogometni krožki na osnovnih šolah so lepa gesta, a so hkrati pogosto le slepa ulica. Mnogi klubi se trudijo, pridejo v šole, navdušijo otroke, nato pa se vse ustavi. Ko se šolski zvonec oglasi zadnjič v tednu, za dekle s periferije nogometa ni več. Pot do pravega kluba, do rednega treninga pod strokovnim vodstvom, je za mnoge preprosto predaleč. Sanje ugasnejo v trenutku, ko starši izračunajo kilometre.
Če je dekle iz Bovca in želi igrati v ženski ekipi, je njena prva postaja Ajdovščina (uro in štirideset minut vožnje) ali Ljubljana (dve uri). Štiri ure na cesti za en trening. To ni športni razvoj; to je logistična nočna mora. Nekaterim staršem to uspeva, za mnoge druge pa želja njihove hčerke ostane le neizpolnjen spomin, ker služba ali finance ne dopuščajo takšnega žrtvovanja. Nekatere se vključijo v fantovske ekipe, kar je za razvoj fizične igre dobro, a dekle potrebuje svoje vrstnice. Potrebuje okolje, kjer se gradi specifika ženskega nogometa in kjer se stkejo vezi, ki držijo ekipo skupaj.
Startup paket za prazna igrišče
Paradoks slovenske periferije je viden s prostim očesom. Imamo kraje, kot je Kobarid, kjer igrišče stoji, moškega kluba pa ni. In prepričan sem, da Kobarid ni osamljen primer – po Sloveniji sameva še preveč igrišč, ki bi lahko postala ženska sredina. Zakaj teh objektov ne izkoristimo? Zakaj ne vzpostavimo sistema ugodnosti za novonastale klube, podobno kot v podjetništvu poznamo spodbude za mlada podjetja?
Novo nastali ženski klubi bi morali dobiti sistemski "startup paket" s strani NZS in občin. Pomoč v opremi, začetnih subvencijah in strokovnem znanju. Nihče ne pravi, da mora klub v prvem letu zgraditi celotno piramido do članic. Dovolj je, da se začne počasi, organsko, s selekcijami najmlajših. Če danes zasadimo seme v Kobaridu ali kje drugje, bomo čez deset let imeli generacijo, ki bo nosila članski nogomet. Razvoj je tek na dolge proge, ne pa šprint na 100m.
