Andi Mamić: Potrpi – vsaka kriza enkrat mine

Andi, kje ste prvič brcnili žogo in kdo je bil tisti, ki vas je dokončno navdušil za nogomet?

Žoga je bila pri meni prisotna praktično od otroštva. Začela sva s sosedom, prijateljem, pred blokom na ulici, nato pa smo se prek nogometa začeli spoznavati fantje iz soseske in igrali na vojaškem igrišču. Pogosto je bila žoga problem, saj smo jih tako obrabili, da so bile neuporabne. Da bi ti starši enostavno kupili drugo žogo, je bilo zelo redko. Žoga je bila zelo cenjeno darilo, ko si si ga prislužil. Nogomet je bil sicer del odraščanja. V šoli pa me je nato sošolec prepričal, naj se vpišem v klub – NK Primorje.

Kakšna je bila takratna ajdovska nogometna šola? Se morda spomnite kakšne anekdote iz pionirskih časov, ko se je nogomet igral še z nekoliko drugačnim zanosom?

Neprimerljivo z današnjimi časi. Iz vseh vidikov, kar se tiče organizacije. Nogometna šola ni veljala za kakovostnejšo od drugih, sem pa imel nekaj dobrih trenerjev, ki so bili predvsem super ljudje. Smo se pa veliko naučili tudi sami – na ulici. Ne bom pozabil ene situacije: na prvo tekmo, ki bi jo moral igrati, me mama ni pustila, ker bi moral k maši. Trener Bojan Doljak je takrat prišel k nam na dom in se pogovoril s starši, ki so bili razumevajoči, in tako so nedeljske tekme zamenjale nedeljske maše. (smeh)

Kot mladinec ste se prebili v člansko ekipo Primorja. Kako se danes spominjate svojega debija v rdeče-črnem dresu na domačem stadionu?

Prve tekme so bile prijateljske, nato pa me je spomladi trener Marin Kovačič dal v igro proti Celju za zadnjih 10 minut. Poln stadion, veselje in zmaga – Primorje je bilo takrat z Mariborom v igri za prvaka Slovenije.

Igrali ste v zlatih časih ajdovskega kluba v prvi ligi. Kakšen je bil občutek deliti slačilnico z igralci, ki so takrat krojili vrh slovenskega nogometa?

Predvsem velika šola. Kot mlad igralec si imel možnost vsak dan trenirati z odličnimi nogometaši in zelo hitro si videl, kaj pomeni resen članski nogomet. Veliko stvari sem pobral že samo z opazovanjem – odnos do treninga, tekmovalnost in odgovornost do ekipe. Treniral sem tudi sam, da sem skušal nadoknaditi primanjkljaje na področju tehnike – nekatere elemente sem se dobesedno učil pri članih, čeprav bi se jih moral pri 10, 12 letih.

Kdo je bil v tistem obdobju vaš največji nogometni vzornik, od katerega ste črpali tako znanje kot karakterne lastnosti?

Nikoli nisem imel enega vzornika. V 80. letih so bili to igralci Hajduka: Slišković, Zlatko Vujović, pravkar pokojni Ivan Gudelj. Leta 1986 ni bilo otroka, ki mu ne bi bil vzor Maradona, v devetdesetih Van Basten in Gullit, zelo mi je bil všeč tudi slog Lotharja Matthäusa (dokler ni šel v Inter (smeh).

Kaj je po vašem mnenju tista specifična »ajdovska komponenta«, ki ste jo kot igralec ponotranjili in jo danes skušate prenesti na svoje varovanke?

Biti »sin ali hči burje« je komponenta, ki zajema tako pripadnost našemu klubu kot nekatere pozitivne lastnosti igralca ali igralke. Sam sem se vedno počutil zelo pripadnega Primorju in kot igralec sem dal vedno vse od sebe. Glede ostalih karakteristik pa je verjetno podobno po drugih klubih – vemo, kaj pomeni biti zgleden nogometaš ali nogometašica.

Kdaj ste pri sebi začutili, da bi radi nogomet začeli gledati in voditi z roba igrišča? Je bil preskok v trenerske vode načrtovan?

Na Fakulteti za šport. Od prej ni bil načrtovan.

Diplomirali ste na Fakulteti za šport. Koliko vam teoretično znanje pomaga pri vsakodnevnem praktičnem delu na terenu?

Ogromno – brez tega znanja si ne predstavljam vodenja procesa. Je pa zmotno prepričanje, da FŠ daje samo teoretično znanje. Velik del programov se nanaša na metodiko oziroma praktične usmeritve. Na sploh je to fakulteta, ki je neupravičeno podcenjena. Že samo skozi prizmo rezultatov slovenskega športa bi morala imeti vrednejši status, saj je dejstvo, da v tej državi na športnem področju nekatere stvari zelo dobro delujejo.

Kaj je bil tisti glavni motiv, da ste se pred leti odločili svoje znanje in energijo usmeriti prav v ženski nogomet?

Slučajno. Mlajša hči je trenirala že par let, ker pa so v klubu imeli težave s kadrom in drugo organizacijo, sem se odločil, da pomagam … In zdaj sem zasut. (smeh)

Ste imeli ob vstopu v ženski nogomet kakšne predsodke, ki so se morda ob tesnem stiku z ekipo hitro razblinili?

Ne bi rekel predsodke, zagotovo pa ženskega nogometa prej nisem poznal tako dobro. Glede samega pogleda na ženski šport pa sem že dolgo mnenja, da bi vsak, ki se sprašuje ali morda komentira karkoli v zvezi s sociološkimi vidiki, moral najmanj prebrati zgodovino ženskega športa. Seveda pa so določene razlike pri razumevanju in vodenju ekipe ter komunikaciji, ki jih mora trener razumeti.

Naslov državnih prvakinj s selekcijo U15 je bil velik uspeh. Kaj je bila glavna odlika tiste šampionske generacije deklet?

Povezanost ekipe, kakovost igralk, pripravljenost na delo.

Članice ste prvič vodili v sezoni 2021/22. Kaj ste se v tistem prvem mandatu naučili o vodenju ekipe na najvišji ravni?

Problem je bil, da smo bili zelo daleč od najvišje ravni. Punce so bile super, ampak zelo malo jih je bilo pripravljenih delati. Prisotnost je bila borna, za tekme smo se preštevali, ali nas bo 11. Zdržal sem leto, ker nisem hotel pustiti punc in kluba na cedilu, na koncu sezone pa smo prekinili sodelovanje, ker verjamem v delo, delati pa nisem mogel. Naučil sem se nekaj, kar mi bodo verjetno vse ženske zamerile, ampak moram biti iskren: »Če ti igralka nekaj obljubi, je večja možnost, da prelomi besedo, kot če ti to obljubi igralec.« Lahko pa povem, da je veliko drugih stvari, pri katerih bi kot trener dal prednost igralkam pred igralci: spoštljivost, razumevanje, vodljivost …

Pred začetkom lanske sezone ste ponovno prevzeli vodenje članske ekipe. Kaj ste v svojem načinu dela takrat najbolj korenito spremenili, da je ekipa naredila takšen preskok?

V svojem načinu ne veliko. Kot pravim – sedaj lahko delam, ker imam igralke na treningih. In ta ekipa je zelo delavna. Preskok pride s kakovostnim delom – tu ni kaj dodati.

Zgodovinsko 4. mesto v lanski sezoni je odmevalo. Je bil to plod zgolj taktične discipline ali ste morali spremeniti tudi miselnost v garderobi?

Miselnost je pomembna in se še vedno razvija. Nekaj je taktike, nekaj je fizične priprave, nekaj je tehnike – to so vse stvari, ki jih razvijamo (s sodelavci) že nekaj časa. Na vseh področjih napredujemo in zato se pozna tudi na statistiki na tekmi. Boljša statistika pa pomeni večjo verjetnost za boljši rezultat.

Katera tekma lanske sezone je bila po vašem mnenju tisti ključni trenutek, ko so igralke same pri sebi ugotovile, da lahko parirajo najboljšim?

Olimpija doma – v jesenskem delu.

Po lanski sezoni se je poslovila dolgoletna kapetanka in »glas« ekipe, Marija Capuder. Kako osebno gledate na njeno zapuščino v dresu Primorja?

Marija je bila dolgo pomemben del te ekipe in takšne igralke pustijo sled, ki ni samo nogometna. Bila je kapetanka, prevzemala odgovornost in predstavljala kontinuiteto ekipe. Meni je sicer škoda, da pri teh letih igralke pustijo nogomet, saj bi šele komaj začele žeti, kar so toliko let sejale. Ampak njeno odločitev spoštujem. Ostaja pa v klubu kot trenerka mlajših ekip.

Kapetanski trak je prevzela Barbara Kralj. Kako ste se odločili zanjo in kakšne vodstvene lastnosti vidite v njej?

Zaradi Barbarinega statusa pri nas je bila odločitev spontana. Vsekakor pa se je v tej vlogi vrhunsko znašla. Kot vodja je zgled, je zelo spoštovana, pozitivno naravnana, predana ekipi in dovolj kritična do nje in do sebe.

Letošnjo sezono ste začeli z zmagami. Kako težko je bilo po lanskem uspehu ekipo zadržati na tleh in hkrati ohraniti zmagovito mentaliteto?

Ni bila težava v tem, ampak bolj v negotovosti, kaj bo po odhodu dveh nosilk igre (Daša Dolenšek in Marija Capuder). V začetku priprav smo morali precej energije posvetiti temu, da so punce začele verjeti, da so lahko uspešne tudi brez njiju. Zmagovalna miselnost pa je tudi plod naše igralne naravnanosti.

Prihod treh tujk v Ajdovščino je jasen signal. Kaj so te igralke prinesle ekipi v smislu kakovosti in tudi tekmovalnega naboja na treningih?

Prinesle so dodatno kakovost in predvsem konkurenco. To je za razvoj ekipe zelo pomembno. Ko moraš za svoje mesto vsak trening pokazati dovolj, da si v konkurenci, avtomatično raste intenzivnost celotne ekipe. Na treningih je prisotnost bolj stabilna, razvija se tudi razmišljanje. Pomembno pa je tudi, da niso samo okrepitve na igrišču, ampak da se vključijo v ekipo. Kaj bo to prineslo, bomo videli – zagotovo ostajamo klub, ki bo temeljil na principih, ki jih poudarjamo nekaj let. Igralke od drugje pa nam bodo pomagale, da bodo domače igralke še bolj napredovale.