Spoznajte Barbaro Krivec, 17-letno nogometašico, ki je svojo športno pot začela povsem po naključju – iz rekreativnega krožka se je hitro povzpela do igranja v SŽNL. Njena zgodba je zgodba o vztrajnosti, pogumu in predanosti nogometu, ki je danes sestavni del njenega vsakdana.
Čeprav nogomet pri dekletih še vedno prehaja skozi proces uveljavljanja, Barbara dokazuje, da strast, disciplina in delo odprejo vrata do uspeha. Njena pot od otroških treningov z dečki do članske ekipe ŽNK Aluminij je polna odločnosti, učenja in vztrajnega premagovanja ovir.
V pogovoru razkrije svoje začetke, vzornike, najlepše trenutke s tekem in cilje za prihodnost. Govori tudi o tem, kaj jo žene naprej, kako usklajuje šport s šolo ter kaj bi svetovala mladim igralkam, ki šele stopajo na svojo nogometno pot.
Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste začeli igrati nogomet?
Vse se je začelo z rekreativnim krožkom nogometa v 7. razredu, v katerega me je povabila najboljša prijateljica in zdajšnja soigralka Sanja. Sprva sem imela načrte z atletiko, vendar je krožek vodil takratni trener Podvincev, ki je hitro opazil moj potencial in me povabil na trening k dečkom U11. Od takrat naprej je nogomet zame več kot le hobi – je šport, brez katerega si dneva ne predstavljam več.
Ste že od začetka igrali v napadu ali ste se preizkusili tudi na drugih položajih?
Od samega začetka sem igrala v napadu, kjer sem ostala tudi danes. Sicer sem se preizkusila tudi na sredini in v obrambi, da sem bolje razumela igro kot celoto, a sem hitro ugotovila, da se v napadu počutim najbolj domače in sproščeno.
Kdo je bil vaš nogometni vzornik oziroma vzornica, ko ste bili mlajši?
Moj največji vzor je bil od nekdaj Toni Kroos. Vedno me je navduševal njegov pogum, mirnost in način, kako razume igro. Čeprav danes ne igra več, ga še vedno zelo cenim, saj me je s svojim pristopom in zbranostjo naučil, da lahko z mirno glavo dosežeš ogromno.
Kateri trenutek iz otroških nogometnih let vam je ostal najbolj v spominu?
Zagotovo se najbolj spominjam turnirjev s fanti in tekem, s katerih smo takrat odšli z nasmehom, ne glede na rezultat.
Kateri trener ali trenerka je imel(a) po vašem mnenju največji vpliv na vaš razvoj?
Največji vpliv name je imel moj prvi trener, Dejan Lazić, saj me je prav on usmeril na nogometno pot in mi pokazal, koliko mi lahko ta šport pomeni. Kasneje nas je pri Dornavi prevzel drugi trener, ki mi je v času prestopa k dekletom res veliko pomagal in me naučil marsičesa novega. Najbolj pa sem zadovoljna s trenutnim trenerjem, saj sem v kratkem času začutila, kako sem napredovala – tako v igri kot v samozavesti na igrišču.
Kako so vaše vrstnice ali sošolke gledale na to, da ste igrali nogomet, in kako na to gledajo danes?
Na začetku je bilo zanimivo, ker nogomet med dekleti takrat še ni bil pogost. Nekaterim se je zdelo nenavadno, da treniram s fanti, a mnoge so me podprle in spodbujale. Danes je večina ponosna name, ker vidijo, koliko mi nogomet pomeni in koliko truda vlagam vanj.
Lanska sezona je bila za ŽNK Aluminij debitantska v SŽNL – kako ste jo osebno doživeli?
Ker je bila lanska sezona nekaj povsem novega zame, sem pričakovala, da bo težko, predvsem zaradi izkušenih igralk v ligi. Doživela sem jo kot velik korak naprej – igranje v SŽNL je bila zame nova izkušnja, kjer sem se ogromno naučila in videla, na čem moram še delati. Čeprav je bilo naporno, sem pridobila veliko izkušenj in motivacije za naprej.
Kateri trenutek lanske sezone bi izpostavili kot najlepši in kateri kot najtežji?
Najlepši trenutek je bil moj prvi gol na članski tekmi, najtežje pa se je bilo posloviti od kadetinj ali pa igrati vseh 90 minut proti Olimpiji v močnih bolečinah.
Kako ste se kot mlada igralka znašli med bolj izkušenimi soigralkami v najvišji ligi?
Ni bilo najlažje, saj so bile tako v ekipi kot v ligi zelo izkušene igralke, ki dobro poznajo tekmovalni ritem. Kot ena najmlajših sem se morala hitro prilagoditi in pokazati pogum, da stopim na ta nivo. Ponosna sem, da sem izstopila iz cone udobja in dokazala, da lahko tudi mlajša igralka pusti svoj pečat.
Lani ste odigrali 20 tekem in dosegli en zadetek – kaj vam je ostal najbolj v spominu?
Ta zadetek je bil moj prvi v SŽNL, zato se ga bom še dolgo spominjala. Bil je gol v 93. minuti proti Cerkljam za zmago 1:2. Občutek, ko zadaneš za zmago v zadnjih izdihljajih tekme, je res nekaj posebnega – tisto veselje, adrenalin in ponos na sebe ter ekipo se preprosto ne pozabi.
Pred začetkom sezone je vodenje ekipe prevzel trener Matjaž Železnik. Kakšne spremembe je prinesel v ekipo?
Ko je ekipo prevzel novi trener, je vanjo prinesel nov način dela, svežo energijo in drugačen pristop. Poskrbel je, da smo bolj povezane kot ekipa, hkrati pa vsaki pomaga razvijati njene sposobnosti. Vpeljal je nekaj novih idej in taktik, ki so nam pomagale bolje razumeti igro. Vedno spodbuja pogum in samozavest na igrišču, zaradi česar se ekipa počuti močnejša in bolj pripravljena na izzive.
Je pristop k treningom in igri pod njegovim vodstvom drugačen kot lani?
Glede prisotnosti na treningih in tekmah bi se še dalo razpravljati, saj s tem nismo najbolj zadovoljne. Kljub temu smo ponosne na trenerjevo potrpežljivost in trud, s katerim dela z nami tudi ob slabši prisotnosti.
Kaj od vas kot igralk zahteva največ – fizično ali psihološko?
Fizično je pomembno, da smo v dobri kondiciji, hitre, vzdržljive in pripravljene. Psihološko pa je morda še zahtevnejše – ostati moraš zbrana, odločna in mirna, tudi ko je tekma napeta in rezultat ni na naši strani. Mislim, da kombinacija obeh naredi razliko na igrišču.
Kaj menite, da bo največji izziv letošnje sezone za ekipo?
Največji izziv bo zagotovo ohraniti zbranost in motivacijo skozi celotno sezono ter ostati močne kot ekipa tudi, ko ne gre vse po načrtih. Čeprav imamo nekaj izkušenj iz prve sezone, je ekipa še vedno nova in gradimo medsebojno kemijo. Pomembno bo, da ostanemo povezane, se podpiramo in izkoristimo vsako tekmo ter trening. Če nam bo to uspelo, lahko pokažemo, da spadamo med najboljše.
Kako bi ocenili svoje letošnje predstave – ste zadovoljni s tremi zadetki in enajstimi tekmami?
Vedno bi lahko bilo bolje, in tega se zavedam. Vendar ni slabo, predvsem glede na to, da še nabiram izkušnje. Seveda bi lahko bilo bolje, če bi izkoristila vsako priložnost, a vsaka tekma me nekaj nauči in me motivira, da se izboljšam.
Kje vidite največ prostora za osebni napredek in kakšne cilje ste si zastavili za letošnjo sezono?
Prostora za napredek je še ogromno – predvsem pri iskanju priložnosti in tehničnem znanju. Moji cilji za letošnjo sezono so, da bom ob koncu zadovoljna sama s sabo in z ekipo ter da bom vedela, da sem dala vse od sebe, ne glede na razpoloženje in okoliščine.
Kakšni so klubski cilji in kako jih kot ekipa poskušate doseči?
Naš glavni cilj je, da najprej rastemo kot ekipa, pokažemo več zrelosti in pustimo boljši vtis kot lani. Rezultatskih ciljev za zdaj še nimamo, saj se najprej osredotočamo na izboljšanje drugih področij – rezultati pa bodo prišli sami od sebe. Do teh ciljev poskušamo priti z dobro komunikacijo, medsebojno podporo in rednim delom, tako na igrišču kot izven njega.
Kako bi opisali vzdušje v garderobi – tudi v trenutkih, ko rezultati niso po željah?
Vzdušje je večinoma pozitivno, dobra glasba pa ne manjka, tudi takrat, ko rezultati niso takšni, kot bi si želele. Seveda se kdaj pozna razočaranje po tekmi in prevlada tišina, a druga drugo poskušamo dvigniti, se pošaliti in najti motivacijo za naprej.
Kako gledate na svojo prihodnost v nogometu – bi si želeli nekoč igrati v tujini?
V prihodnosti si želim postati še boljša igralka in se nekoč preizkusiti tudi v tujini – to je ena mojih večjih želja. Seveda bi rada igrala tudi za svojo državo in pokazala, da se ves trud in čas, ki ga vlagam v nogomet, res poplačata.
Če bi lahko izbrali katerikoli klub ali ligo, katera bi bila vaša izbira?
Kot majhna sem si želela igrati za Barcelono, zdaj pa nimam določenega kluba ali lige. Želim si le, da bi lahko igrala v kakšni tuji ligi.
Kaj menite, da vas je nogomet naučil kot osebo – ne le kot igralko?
Naučil me je predvsem potrpežljivosti, vztrajnosti, zaupanja vase in odgovornosti ter sodelovanja, saj v ekipi ni prostora za egoizem. Vse to mi koristi tudi na drugih področjih življenja.
Kako pomembno se vam zdi, da se mlade igralke razvijate tudi ob šoli in drugih interesih?
Zdi se mi zelo pomembno, da poleg šole in drugih interesov napredujemo tudi pri nogometu. Pomembno je, da ohranjamo ravnovesje in razmišljamo širše, saj nikoli ne veš, kam te življenje lahko popelje.
Kako usklajujete šolske oziroma službene obveznosti z nogometom?
Usklajevanje je včasih izziv, a se trudim dobro organizirati svoj čas. Ko je čas za trening, ga izkoristim, pred tem pa se posvetim šoli, da nič ne trpi.
Kako bi se opisali v treh besedah?
Vztrajna, pogumna, predana.
Kaj menite, da bi o vas povedale soigralke, če bi jih vprašali, kakšna ste?
Verjetno bi rekle, da sem komunikativna, hkrati pa tiha in hitra.
Kaj počnete, ko ne igrate nogometa – imate kakšne hobije ali zanimanja, ki vas sproščajo?
Rada primem za flavto ali harmoniko, da se sprostim in umirim. Včasih porabim čas tudi za telovadbo ali sprehod, da se »odklopim« od vsakdanjika.
Imate kakšne sanje ali cilje, ki bi jih radi uresničili v naslednjih petih letih?
O tem še nisem poglobljeno razmišljala, a moja največja želja je zagotovo postati boljša igralka in se preizkusiti na višjih nivojih. Želim si spoznati nove ekipe, načine igre in, seveda, da se trud, ki ga vlagam v treninge in tekme, pokaže v rezultatih ekipe ter mojih osebnih dosežkih.
Če bi lahko svoji desetletni različici rekli eno stvar o nogometu, kaj bi ji svetovali?
Rekla bi ji, naj se prej odloči za nogomet in naj vsak izziv vidi kot priložnost za rast, vsak padec pa kot korak k uspehu. Ne šteje, kolikokrat padeš, ampak kolikokrat se pobereš in greš naprej. Naj trdo dela za tisto, kar si želi.
Hvala, da ste si vzeli čas za pogovor in delili svoje misli. Želimo vam vse dobro na nogometnih igriščih in izven njih. Bi za konec želeli z nami deliti kakšno misel ali spodbudo za svoje soigralke in naše bralce?
Sporočila bi, naj se ne primerjajo z drugimi, ampak naj delajo na boljši različici sebe. Hvala vam za pogovor.
