Naja Poje Mihelič: Vsak trening je priložnost za rast
Ko se pogovarjaš z mlado športnico, ki je že pri rosnih letih dosegla, o čemer mnogi le sanjajo, hitro začutiš, da je uspeh več kot talent – je vztrajnost, pogum in srce. Takšna je Naja Poje Mihelič, slovenska nogometašica, ki si je s trdim delom in odločnostjo utrla pot od futsala v domačem okolju do italijanskega prvoligaša Sassuola. Njena zgodba ni le zgodba o športnih zmagah, temveč tudi o osebni rasti, samostojnosti in premagovanju izzivov v tujini. V pogovoru nam zaupa, kako je bilo odraščati med fanti na igrišču, se prilagoditi profesionalnemu nogometu v Italiji in kako pomembna je podpora družine. Z nasmehom in realnim pogledom na svojo kariero Naja govori o ciljih, ki si jih postavlja, o želji po igranju v Ligi prvakinj in o tem, kaj pomeni nositi dres s slovenskim grbom. Njena zgodba je navdih vsem mladim športnicam, ki verjamejo, da se sanje uresničijo – z voljo, delom in vero vase.
Kako se spominjate svojih prvih nogometnih korakov?
Začela sem s futsalom s fanti, s katerimi sem igrala do svojega 16. leta. Fantje so me res lepo sprejeli, kar je pripomoglo k še večji ljubezni do športa. Na začetku je bilo težko, saj si moral kot punca med samimi fanti najprej dokazati, da spadaš zraven, ampak sem s svojo voljo in delavnostjo to dosegla.
Kdo vas je navdušil za nogomet in vas pri tem najbolj spodbujal?
Ne bi rekla, da sem imela pred začetkom igranja kakšnega idola, so pa vrstniki, s katerimi sem se družila in trenirala jiu-jitsu, trenirali nogomet. Enkrat sem se tudi sama preizkusila, saj me je šport na splošno zanimal, in se tako rekoč zaljubila vanj. Družina, z vsemi prevozi, vloženim časom – predvsem oče, s katerim sem že kot majhna preživela ogromno časa zunaj in se ukvarjala z različnimi aktivnostmi – je bila vedno ob meni. Kasneje je hodil z mano tudi na igrišče; imela sva tako rekoč individualne treninge.
Ste v otroštvu preizkusili tudi kakšen drug šport ali vas je nogomet popolnoma prevzel?
Preizkusila sem se v številnih športih – nekaj atletike v zgodnjem otroštvu in tudi nekaj plavanja. Zadnje leto vrtca sem začela z mojim prvim resnim športom, jiu-jitsujem, v katerem sem tekmovala osem ali devet let. V prvem razredu sem začela z rokometom, prav tako s fanti, saj ženskega kluba ni bilo, in vztrajala do osmega razreda. Pri osmih letih sem začela z že prej omenjenim futsalom. Kasneje smo s fanti tekmovali tudi v nogometu. Pri 12 letih sem morala najti ženski klub, da sem lahko še naprej tekmovala – to je bil ŽNK Krim, kjer sem preživela tri leta.
Kakšni so vaši spomini na čas pri Krimu?
Krim je bil nekaj posebnega – moj prvi ženski klub. Imam veliko lepih spominov, dosegle smo veliko uspehov in bile res povezana ekipa.
Kaj vam je pomenil prestop v Radomlje in stik s člansko ekipo?
Prišla sem v novo sredino, spoznala drugačne načine igre in treningov ter s tem pridobivala izkušnje. Članska ekipa je bila stopnička višje – res sem bila vesela novih izzivov, hitrejšega, bolj fizičnega nogometa, kar mi je pomagalo, da sem rasla iz tekme v tekmo.
Na svojem debiju v članski ligi ste dosegli kar šest golov – kako ste doživeli ta nepozaben trenutek?
Res je, še se spomnim tekme na Ptuju. Ja, prva tekma in kar šest zadetkov – bila sem res navdušena.
Kako je prišlo do prestopa v Sassuolo in kaj vas je prepričalo, da odidete v tujino?
S kadetsko reprezentanco smo imeli prijateljsko tekmo proti Italiji, kjer me je opazil skavt Sassuola in kontaktiral mojega agenta. Dolgo sem si želela tujine, novih izzivov, višjega nivoja in napredka, zato sem bila neizmerno vesela, ko sem dobila agentov klic.
Kako težka je bila odločitev za odhod, glede na to, da ste bili še zelo mladi?
Sama odločitev ni bila težka, saj so bile to moje sanje. Se pa šele po nekaj mesecih zaveš situacije – seveda pogrešaš dom, družino, prijatelje, ampak ko je želja po nečem tako velika, pozabiš na ostale stvari.
Se spomnite svojih prvih vtisov ob prihodu v Italijo?
Bila sem res vznemirjena, pa tudi živčna, kar je normalno. Vse je bilo tuje, a ko sem stopila na igrišče, sem se spet počutila kot doma. Ekipa me je lepo sprejela, hitro smo se ujele. Takoj ob prihodu sem bila postavljena na novo pozicijo, v vezno vrsto, ki je prej še nikoli nisem igrala, a sem se, za čudo, kar dobro znašla – in jo igram še zdaj.
Kako vam je igranje za ekipo Primavere pomagalo pri prilagajanju na italijanski nogomet?
Bilo je zelo pomembno, da sem naredila ta nekakšen vmesni korak. Dobivala sem izkušnje, izboljševala razumevanje igre, komunikacijo na igrišču, kar je pripomoglo k lažjemu prehodu k članski ekipi že po pol leta.
Kaj je bil za vas največji izziv v tem obdobju?
Prilagajanje na novo okolje, način življenja in navade.
Kakšni so vaši spomini na debitantsko tekmo v Serie A?
Ogromno emocij – neopisljivo.
Kateri igralni vidiki v Serie A zahtevajo največ prilagoditve?
Hitrost igre, hitrost odločitev in fizična pripravljenost.
Kako bi primerjali slovenski in italijanski ženski nogomet ter kakovost Serie A v primerjavi s slovensko ligo?
Igra v Italiji je precej hitrejša, igralke so tehnično in fizično na višjem nivoju, zato so zahtevane hitre odločitve ter natančni, močni podaji. Nivo profesionalizma v klubih je bistveno višji, ekipe pa so zelo izenačene, kar ustvarja zanimivo in nepredvidljivo prvenstvo. Vsaka tekma je izziv, saj lahko zmagaš ali izgubiš, vsaka napaka pa je lahko odločilna.
V čem se najbolj razlikuje pristop k treningom?
Pristop k treningom je podoben – mentaliteta vsakega športnika je, da da vse od sebe, da se nauči čim več in raste iz treninga v trening. Treningi so naporni, intenzivni, veliko je igre v prostoru in sprintov.
Kaj bi po vašem mnenju lahko slovenski ženski nogomet prevzel od italijanskega?
Več denarnega vložka, ki bi omogočil boljši razvoj igralk. S tem bi bil nogomet bolj viden, privabil bi več igralk, razširil kader, povečal tekmovalnost in spodbudil igralke k napredku.
Kakšne cilje ste si zadali za to sezono?
Moji cilji za to sezono so, da čim bolj napredujem, da poskušam vzeti čim več od trenerjev in s tem pomagati ekipi. Želim postati zanesljiva igralka, ena od nosilk ekipe, se naučiti prevzemati odgovornost na igrišču ter igrati bolj mirno, pametno in samozavestno.
Na katerih elementih igre si najbolj želite napredovati?
Pri sprejemanju boljših odločitev, predvsem v zadnji tretjini, pri streljanju, »pogledih« pred sprejemom žoge in hitrejšem odločanju.
Kakšne cilje ima Sassuolo v letošnji sezoni?
V prvenstvu imamo 22 priložnosti, da dokažemo svojo vrednost, in vsaka tekma za nas predstavlja možnost, da dvignemo letvico. Smo mlada ekipa z veliko željo po rasti in strasti. Ni nam treba postavljati posebnega cilja, razen da se izboljšamo in dvignemo svojo raven. Želimo biti ekipa, ki bo sposobna nagajati tistim, ki imajo ambicijo po zmagi.
Kako ste se navadili na življenje v Italiji, kjer niste imeli nobene rojakinje v klubu?
Prva leta so bila težka, a to leto, ko bolje znam jezik, je veliko lažje. Dobra stvar je bila, da sem se naučila živeti samostojno. Seveda pa včasih pogrešam prijatelje in družino ob sebi.
Je bila samostojnost v tujini za vas bolj prednost ali ovira?
Je bil kar izziv. Prvo leto sem živela v skupnem domu z nekaterimi igralkami iz Primavere, kar je bilo lažje, saj smo imele kuharja in ena drugo za pomoč. Kasneje, ko sem začela živeti sama, sem se morala navaditi na vsakdanje obveznosti – pranje perila, čiščenje, kuhanje … Ni problem, a včasih se vsega malo naveličaš. Bolj kot to pa pogrešaš stik z domačimi – čeprav se s soigralkami družimo tudi izven igrišča, te doma vseeno ne čaka nihče. Naučila sem se biti samostojna, a sem družabna in pogrešam osebni stik z družino in prijatelji.
Kdo vam je v Italiji najbolj pomagal pri prilagajanju na novo okolje?
Soigralke so zelo prijetne – vedno priskočijo na pomoč, te potolažijo, ti svetujejo, za kar sem jim res hvaležna.
Kam dolgoročno ciljate v svoji karieri?
V bližnji prihodnosti si želim postati ena nosilk ekipe v Sassuolu in se povzpeti čim višje po lestvici. Želim si uvrstitve v Ligo prvakinj in nekoč zaigrati proti – ali celo za – veliko Barcelono. A ostanimo v sedanjosti; imam še veliko let pred sabo, veliko stvari, ki se jih moram naučiti, izboljšati, pridobiti izkušnje – in zato delam vsak dan.
Kako doživljate nastope za slovensko člansko reprezentanco in kaj vam pomeni nositi dres s slovenskim grbom?
Imeti možnost igrati za svoj grb je nekaj, kar si želi vsak športnik, ne glede na šport. Res sem ponosna, da sem lahko del reprezentance, in verjamem, da lahko dosežemo še veliko.
Kako bi se opisali izven nogometnega igrišča – kakšni so vaši hobiji, interesi in način sproščanja?
Rada poslušam glasbo – res vse zvrsti, od italijanske do angleške, španske, slovenske, balkanske. Rada rišem, hodim v naravo, kolesarim.
Koliko vam pomenijo socialna omrežja in kako jih uporabljate – bolj za stik z navijači ali zasebno?
Nisem velik pristaš socialnih omrežij, a so pomembna za promocijo in tudi za ohranjanje zasebnih stikov.
Kakšen nasvet bi dali mladi nogometašici, ki sanja o igranju v tujini – in kaj bi si vi želeli, da bi vam nekdo povedal, preden ste sami odšli v Italijo?
Verjemi – vse je mogoče, če si to res želiš in si zato pripravljena delati. S trdim delom se daleč pride, a vedeti moraš tudi, kdaj je čas za počitek, saj je tudi to del treninga.
Prišla sva do konca pogovora, vse dobro vam želim na nogometnih zelenicah in v življenju.
