Kakšni so bili vaši nogometni začetki? Kako to, da ste se sploh odločili za nogomet?
Nogomet sem vzljubila že kot majhna punčka. Spomnim se, kako sem z mlajšim bratom in bratrancem ure in ure preživljala zunaj – brcala žogo, zbirala nogometne sličice in z navdušenjem nosila drese raznih ekip. S treniranjem pa sem začela v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se pridružila klubu NK Litija in trenirala skupaj z dečki.
Ste imeli v otroštvu ali zdaj kakšnega nogometnega vzornika ali vzornico?
Že odkar pomnim, navijam za Manchester United – od njihovih zlatih časov pa vse do današnjih, nekoliko manj bleščečih let (smeh). Klub mi je še vedno pri srcu, prav tako pa tudi Cristiano Ronaldo, ki mi je bil vzor že od malih nog, čeprav sama ne igram na isti poziciji kot on.
Ko ste začeli igrati, so redki klubi imeli izoblikovane mlajše dekliške selekcije. Kako je bilo igrati s fanti in potem narediti prehod k dekletom?
Igrati s fanti je bil zame pravi izziv, saj so me sprva vsi nekoliko podcenjevali. Ko pa so videli, da tudi jaz nekaj znam, so me sprejeli medse in sčasoma smo postali tudi dobri prijatelji.
Vmes sem imela dvojno registracijo, kar mi je omogočalo, da sem igrala tudi za dekliško ekipo v Jevnici. Hitro sem opazila precejšnjo razliko na treningih in tekmah – pri dekletih mi je bilo vse skupaj precej lažje. Zaradi treningov s fanti sem bila fizično močnejša in kondicijsko bolje pripravljena od večine. Sem pa končno dobila prijateljice, s katerimi smo lahko klepetale o “ženskih stvareh”.
V vaši prvi pravi sezoni pri Krimu vas je doletela hujša poškodba – kako ste se spopadli z njo? Kaj vas je motiviralo, da ste vztrajali?
Leta 2016 sem si poškodovala križne vezi in meniskus. Kot 16-letna punca si nisem predstavljala, kako huda poškodba je to. Sprva sem mislila, da bom potrebovala le kakšna dva tedna počitka in bo vse v redu. A kmalu sem ugotovila, da me čaka dolga rehabilitacija.
V bistvu sem se kar hitro sprijaznila z dejstvom, da se bom lahko na igrišče vrnila le, če bom vztrajno trenirala in ne bom z ničemer prehitevala. Z dolgo, a učinkovito rehabilitacijo mi je to res uspelo. Torej največja motivacija mi je bila samo “ljubezen do nogometa”.
Ste si vedno želeli igrati v obrambi? Vam je morda všeč tudi kakšna druga pozicija?
Kar hitro so me trenerji že pri fantih postavili v obrambno linijo, zato nimam veliko izkušenj z igranjem na napadalnih položajih.
Danes v svoji vlogi zares uživam, čeprav je položaj branilke lahko tudi nehvaležen – sem namreč zadnja igralka pred golom, in ena sama napaka lahko pomeni zadetek za nasprotno ekipo.
Bi pa lagala, če bi rekla, da si ne želim kdaj zaigrati nekoliko višje na igrišču. Mogoče pa v prihodnosti dobim priložnost tudi za to. (Urška upam, da bereš to!) (smeh)
V tej sezoni ima ŽNK Ljubljana razen poraza proti Muri popoln izkupiček. Kako ocenjujete sezono do zdaj?
Res je. Razen poraza proti Muri smo lahko zelo zadovoljne z dosedanjim izkupičkom. Sama trenutno sezono ocenjujem kot zelo solidno, hkrati pa se zavedam, da smo sposobne pokazati še veliko več. Naš cilj ostaja jasen – poseči po najvišjih mestih, tako v ligi kot v pokalnem tekmovanju.
Z ekipo ste že dolgo skupaj, med seboj se dobro poznate. Kako se razumete in kako to vpliva na igro?
Z ekipo se res odlično razumemo. Z nekaterimi smo skupaj že skoraj deset let, zato smo kot ena velika družina. Poznamo prednosti in slabosti vsake posameznice in to zelo pozitivno vpliva na našo igro.
V prejšnji sezoni ste z ŽNK Ljubljana dvignili pokalno lovoriko. Kako ste doživeli ta trenutek?
To je bil zagotovo eden najboljših dni v mojem življenju – res! Dan, poln najrazličnejših čustev, od smeha do solz. Ponosna sem bila na vsako posameznico, na vse trenerje, vodstvo in naše navijače, ki nikoli niso nehali verjeti v nas. Bili so to res neverjetni občutki, ki jih nikoli ne bom pozabila – in iskreno, upam, da jih ponovimo že v tej sezoni.
Kje pri sebi vidite prostor za napredek?
Prostora za napredek je še veliko – tako na fizičnem kot tudi na mentalnem področju. V zadnjih letih sem pri sebi opazila velik preskok, kar mi daje dodatno motivacijo in zagon, da lahko dosežem še več.
Kaj pa mislite, da je vaša največja prednost?
Moja največja prednost je zagotovo hitrost. Poleg tega dobro berem igro, znam predvidevati poteze nasprotnikov in se ustrezno postaviti glede na različne situacije na igrišču. Po mojem mnenju dobro opravljam tudi eno izmed pomembnejših nalog, ki mi jo je zaupala trenerka – usmerjanje zadnje linije.
Ste ena najbolj izkušenih igralk v ligi. Kako to, da ste vztrajali v nogometu, saj nogometašice žal pogosto odnehajo že kmalu po prehodu v člansko ligo?
Tudi jaz sem se že večkrat vprašala isto vprašanje, a vedno znova pridem do istega odgovora – preprosto rada igram nogomet. Obožujem adrenalin, ki ga prinaša ta igra, in ljudi, ki sem jih spoznala skozi ta šport.
