Ema Erman je kljub le 22 letom starosti ena najizkušenejših nogometašic ŽNK Krim PC Bolit. Hitronoga igralka, ki je prve nogometne korake naredila v Trebnjem, se najbolje znajde na levem bočnem položaju, videli pa smo jo že zaigrati tudi na krilu ali na položaju osrednje branilke.
Ema je za našo spletno stran spregovorila o dosedanji poti, izzivih letošnje sezone in tudi o svojih ciljih izven nogometa, ki jim prav tako vztrajno sledi.
Kako so izgledali vaši nogometni začetki in kako to, da ravno nogomet? Ste se preizkusili še v kakšnem drugem športu?
V osnovni šoli sem preizkusila vse športe, ki jih imamo na voljo v domačem kraju (balet, mažoretke, badminton, rokomet, nogomet). Za nogomet me je navdušil lastni oče, saj je bil del začetka nogometnega kluba Trebnje. Tam so se začeli moji prvi koraki v nogometu. Trenirala sem skupaj s fanti in še dvema dekletoma. Takrat sem tako vzljubila nogomet, da sem se odločila opustiti vse druge športe ter se posvetiti nogometu.
Kako se spominjate obdobja, ko ste igrali s fanti, in koliko vam je to pomagalo pri razvoju?
S fanti sem igrala kar deset let. Imam tako dobre kot tudi slabe spomine. Za vedno pa sem si zapomnila, da ko je bilo potrebno na igrišču stopiti skupaj, smo to naredili, kljub temu da smo se v garderobi kdaj tudi hudo sporekli. Hvaležna sem, da sem dobila priložnost, da sem lahko igrala z njimi, saj sem pridobila izkušnje in znanja, ki jih v ženskem nogometu ne bi pridobila.
Ste imeli v mlajših letih kakšnega vzornika ali vzornico? Ga/jo imate morda zdaj?
V mlajših letih nisem imela nekega vzornika, kot recimo Messi, Ronaldo. Lahko pa povem, da mi zdaj nekako vzornik Josip Iličić.
V karieri ste zaigrali tudi ob številnih bivših ali sedanjih reprezentantkah. Je katera izmed soigralk pustila poseben vtis na vas?
Res je, igrala sem z veliko reprezentantkami, tako v Krimu kot tudi v Olimpiji, ter veliko spremljala nekdanje reprezentantke v Krki. Poseben vtis je na meni pustila igralka Lucija Grad. Sama še vedno dokazuje, da se lahko, če je volja in želja, usklajuje vse željene stvari (družina, služba, nogomet…).
Večino kariere ste preživeli pri Krimu, h kateremu ste se po postanku pri Olimpiji vrnili tudi med članicami. Kaj vam pomeni, da ste tako dolgo povezani s klubom?
V Krim sem prišla po razpadu ŽNK Krka in so me sprejeli zelo dobro. Skozi leta sem se navezala na klub, vendar sem ga za leto in pol zapustila. Vrnila sem se nazaj, ker sem pogrešala energijo v klubu in povezanost igralk, kar sem takrat potrebovala. Pomembno vlogo mi je pri vrnitvi igralo tudi to, da sem si želela svojo 100. tekmo v ženski ligi odigrati v klubu, kjer sem zabeležila svoj prvi nastop v ženskem nogometu pri članicah.
Kako doživljate vlogo ene izkušenejših igralk v ekipi, nekakšne mentorice mlajšim igralkam?
Vloga, ki mi je »pripisana«, mi včasih povzroča pritisk, saj se mlajše zgledujejo po meni, kar pa mi ustreza, saj smo v klubu zelo sproščene in povezane med sabo, zato mi to ne predstavlja prevelikega stresa.
Če pogledava sezono do zdaj – trenutno ste na šestem mestu, a po točkah precej blizu ekipam neposredno nad vami. Kako ocenjujete dosedanji potek prvenstva?
Menim, da smo bile v prvem delu sezone zelo dobre, saj smo izpolnile vse zadane cilje ter dokazale, da se lahko brez večjih problemov kosamo tudi z drugimi klubi, ki so višje na lestvici.
V nadaljevanju vas čakajo tekme z ekipami iz spodnjega dela lestvice. Kaj pričakujete od teh dvobojev?
Cilji za nadaljevanje ostajajo enaki – napredovati in dokazati ostalim, da lahko dosežemo tudi 5. mesto na lestvici.
Kaj bi rekli, da je največja prednost vaše ekipe?
Menim, da je največja prednost naše ekipe, da imamo dokaj mlade igralke, ki pa so vseeno kvalitetne in pripomorejo k povezanosti ter uigranosti ekipe.
Kateri igralni položaj vam najbolj ustreza in zakaj?
V svoji karieri sem preizkusila že kar nekaj pozicij tako v obrambi kot v napadu. Trenutno mi najbolj ustreza pozicija leve bočne igralke, saj mi v naši trenutni postavitvi omogoča veliko svobode v igri.
Koliko vam pomeni zaupanje trenerja in kako to vpliva na vašo samozavest na igrišču?
Zaupanje trenerja mi pomeni veliko. Zdi se mi pomembno, da je med trenerjem in igralkami zaupanje, saj to nam igralkam daje samozavest, njemu pa potrditev, da nam lahko zaupa.
Zdaj, ko imate za sabo že nekaj sezon v članski ligi – se je vaš pristop do nogometa in same igre kaj spremenil?
Da, moj pristop se je spremenil pozitivno. Včasih sem bila pred vsako tekmo zelo nervozna, sedaj pa sem pred tekmo mirna in se lahko fokusiram na tekmo ter na to, da bom tekmo čim bolje odigrala.
Kako se soočate s težjimi obdobji, ko pade forma ali pa so rezultati nižji od pričakovanih?
Zame je to najtežji del sezone. Ko mi je padla forma ali ko smo izgubile več, kot smo pričakovale, mi je malo padla motivacija. Na srečo pa sem imela ob teh trenutkih podporo svojega očeta, ki je z mano že od začetka moje nogometne poti, ter seveda tudi fanta in prijateljice, ki mi stojijo ob strani, ko je najtežje.
Kateri nogometni trenutek do zdaj vam je ostal v najlepšem spominu?
V najlepšem spominu mi je ostalo več trenutkov, in sicer: ko so mi ob zaključku sezone fantje in klub podarili šopek rož in dres s številko, ki sem jo nosila, ter z mojim imenom. Poleg tega še danes noben od igralcev v klubu ne nosi dresa s to številko, kar se mi zdi res lepa gesta. V lepem spominu mi je ostalo tudi to, ko sem za svoj rojstni dan dobila podpisan dres vseh takratnih igralk ženske reprezentance, ter ko smo skupaj s klubom na tekmi v Firencah spoznali Salaha, ki pa takrat še ni bil »slaven«. Ker sem v šestnajstih letih doživela kar nekaj lepih trenutkov, je bilo težko »izbrati« najljubšega.
Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Moji cilji za prihodnost so se skozi leta spreminjali. Pred kratkim sem uspešno izpolnila svoj prvi cilj, ki je bil: zaključiti šolanje in dobiti redno zaposlitev. Naslednji cilj, ki si ga želim izpolniti, pa je: napredovanje v poklicu in aktivno igrati nogomet.
Kako bi se opisali? Ste na igrišču drugačni kot izven njega?
V nekaterih stvareh sem drugačna, v nekaterih ne. Zdi se mi, da je trma tista, ki je prisotna v obeh »svetovih«, kar je v nogometu dobro, izven nogometa pa včasih ne. Poleg tega pa tudi rada pomagam, v nogometu in izven njega.
S čim se ukvarjate, ko ne igrate nogometa? Imate kakšen hobi?
Če ne igram nogometa, se rada družim s svojim psom ali pa si vzamem malo časa in tudi kaj narišem.
Kako izgleda vaš običajen dan, ko ni tekme?
Ko nimam tekme, po navadi delam, saj imam redno zaposlitev. Ko pa dela nimam, pa se rada spočijem in preživim čas s prijatelji in družino, grem na izlet …
Kaj bi svetovali mladim dekletom, ki šele začenjajo nogometno pot?
Svetovala bi jim, da naj ne glede na vse ovire na svoji poti vztrajajo in trdo delajo za nekaj, kar si želijo, in da se jim bo to enkrat obrestovalo. Predvsem pa naj sledijo svojim sanjam in naj se ne ozirajo na ljudi, vrstnike, ki jim želijo slabo.
Hvala za pogovor! Bi radi še kaj sporočili bralcem?
Hvala vam za pogovor. Bralcem pa bi sporočila, naj še naprej spremljajo ženski nogomet in se udeležujejo tekem v čim večjem številu, saj s tem pripomorejo k razvoju ženskega nogometa.
