Viktoria, če se povsem vrneva na začetek v Tulln: katera je prva podoba ali prvi spomin, ki se vam pojavi, ko pomislite na trenutek, ko ste vedeli, da bo nogomet vaše življenje?
Precej dobro se spomnim situacije, ko sem stala pred televizijo v dnevni sobi, medtem ko je oče gledal nogometno tekmo, jaz pa sem se ob tem igrala z majhno žogo. Tako se je začela moja pot.
Kdo je bil ključni arhitekt vaše nogometne poti, ki vam je privzgojil disciplino, potrebno za preboj na to raven?
Povsem jasno moji starši. Oba me podpirata v vsaki situaciji, ne glede na to, kako težko postane v nogometu, mi svetujeta in me spodbujata, da grem do svojih meja. Zaradi mamine profesionalne plesne kariere se od nje veliko naučim tudi glede discipline. Tudi trenerke in trenerji v mlajših selekcijah ter zdaj pri ženskah so prispevali k temu, da sem osvojila potrebno disciplino. Zahtevali so veliko in me razvijali na način, ki me je pozitivno oblikoval.
Odraščali ste na stičišču dveh kultur. Kako je po vašem mnenju slovenski temperament vplival na vaš slog igre v avstrijskem nogometnem sistemu?
Vedno skušam soigralke bodriti in jih tudi glasno podpirati. V dvoboje grem precej odločno. Temperament pa se verjetno najbolj pokaže v tem, da rada komentiram sodniške odločitve, kadar z njimi nisem zadovoljna.
Položaj ofenzivne vezistke zahteva določeno mero pregleda nad igro in kreativnosti. Ste se v vlogi »desetke« vedno počutili najbolj domače?
Glavno, da igram v napadu. Sem zelo prilagodljiva – lahko igram na levi ali desni strani, na krilu ali tudi v konici napada. Na zadnjih tekmah sem večinoma igrala na levem krilu.
Veliko igralk pravi, da je bila žoga njihova prva velika ljubezen. Se spomnite trenutka, ko ste morali zaradi nogometa prvič žrtvovati nekaj pomembnega?
Konkretnega trenutka se ne spomnim, je pa dejstvo, da nogomet vzame ogromno časa – že v mladih letih. Časa za prijatelje in družino je bistveno manj. A ker je nogomet moja velika strast, to z veseljem sprejmem.
Kako bi opisali svoj nogometni DNK? Ste igralka, ki uživa v estetiki igre, ali bolj tista, ki brezkompromisno vstopa v vsak dvoboj?
Bolj sem igralka, ki uživa v estetiki igre – lepo podajanje, dobra komunikacija, menjava strani, gibanje brez žoge in podobno.
Igrati za SK Rapid ne pomeni igrati le za klub, temveč za institucijo z izjemno tradicijo. Kako čutite težo tega zeleno-belega dresa na svojih ramenih?
Zavedam se, za kateri klub igram in kakšna tradicija stoji za njim. Klub spremljam, odkar pomnim, in vedno sem želela igrati zanj, zato je še toliko lepše, da lahko nosim ta dres. Rapid ni le klub, za zveste in strastne navijače je skoraj religija.
Kakšni so bili vaši občutki ob prvi domači tekmi pred navijači Rapida?
Pravzaprav sem debitirala februarja 2024 na prvi pripravljalni tekmi ženski ekipi Rapida, saj je bila ekipa takrat na novo ustanovljena, vendar sem si aprila 2024 poškodovala koleno. Utrpela sem pretrganje križne vezi, meniskusa in notranje stranske vezi. Aprila 2025 sem se vrnila na igrišče in bila izjemno vesela, da sem lahko spet stala na njem skupaj z dekleti. Za mano je bilo 362 dni rehabilitacije, ki jih brez odlične zdravstvene podpore v ekipi ne bi tako uspešno prestala.
Kako doživljate boj za napredovanje v prvo ligo, kjer za Wildcats zaostajate le tri točke, in kaj je po vašem mnenju ključna prednost Rapida, ki bi lahko na koncu odločila v vašo korist v boju za naslov?
Wildcats igrajo izjemno sezono in so do zdaj izgubile točke le proti nam in LUV Graz. Ker nimamo več neposrednega dvoboja, smo nekoliko odvisne od pomoči drugih ekip. Na začetku se s pritiskom ni bilo lahko spopasti, saj si vse želimo postati prvakinje, vendar je zdaj jasno, da bomo napredovale, tudi če končamo na drugem mestu, ker Wildcats niso izpolnile licenčnih pogojev za 1. Bundesligo. To nekoliko zmanjša pritisk, a naš cilj ostaja prvo mesto. Naša ključna prednost pred Wildcats je zelo profesionalno okolje, odlična infrastruktura ter širša strokovna ekipa na vrhunski ravni.
V tej sezoni ste pokazali veliko prilagodljivosti, saj ste igrali tako za prvo kot drugo ekipo. Kako težko je ohranjati fokus in ritem ob prehajanju med različnimi ravnmi?
Zame to pravzaprav ni tako težko, saj želim mlajšim igralkam v drugi ekipi na vsaki tekmi nekaj predati. Seveda je raven igre različna, vendar poskušam, da to ne vpliva na mojo predstavo, in dam na vsaki tekmi – ne glede na ekipo – svoj maksimum.
Kot ofenzivna vezistka ste pogosto povezovalni člen med obrambo in napadom. Kako dojemate svojo odgovornost pri ustvarjanju priložnosti za soigralke v ključnih trenutkih?
Na zadnjih tekmah sem pogosto prispevala asistence, kar me zelo veseli. Odgovornost pa je velika, saj brez natančnih podaj ni nevarnih situacij v kazenskem prostoru.
Kako pomembno je za žensko ekipo Rapida podpora celotne klubske strukture in ali čutite, da ženski nogomet na Dunaju končno dobiva mesto, ki si ga zasluži?
Popolna podpora kluba je naša hrbtenica. Ta profesionalna struktura nam omogoča, da se v celoti osredotočimo na nogomet. Omogočeno nam je veliko stvari, za kar smo zelo hvaležne.
Da pomen ženskega nogometa na Dunaju raste, čutimo na vsaki domači tekmi: navdušenje navijačev kaže, da ne sodelujemo več le obrobno, temveč vzbujamo resnično zanimanje. Dejstvo, da bomo naslednjo sezono končno igrale »pravi« dunajski derbi, je velik vrhunec. Ta derbi je znan po vsej Evropi in zelo me veseli, da ga bomo igrale tudi v ženski konkurenci.
Če analizirate svojo igro v tej sezoni – kje vidite največ prostora za napredek do odločilnih tekem ob koncu sezone?
Osebno želim biti še bolj vključena v vse faze igre. Na igrišče želim prinesti še več samozavesti, saj le tako lahko pokažem svoje prednosti.
Kot ekipi pa nam v hektičnih fazah igre manjka mirnosti in potrpežljivosti. Pogosto igramo proti defenzivno usmerjenim ekipam, zato moramo igrati mirno in potrpežljivo ter iskati rešitve.
Čeprav ste rojeni v Avstriji, ste se odločili za slovenski dres. Kako težka ali lahka je bila ta odločitev?
Zame to sploh ni bila težka odločitev. Ko sem izvedela, da lahko igram za Slovenijo, nisem dolgo razmišljala. Želim pomagati tej majhni državi. Slovenija mi pomeni zelo veliko, zato je bilo jasno že zelo zgodaj.
Igrati za reprezentanco U19 je velika čast. Kakšna čustva vas prevzamejo, ko pred tekmo zaslišite slovensko himno?
Velik ponos! Igrati za U19 je bil poseben občutek. Predstavljati tako čudovito državo je res nekaj izjemnega.
