Kakšni so bili vaši nogometni začetki? Kako to, da ravno nogomet?
Začela sem pri šestih letih v NK Žalec, kjer sem igrala s fanti vse do šestega razreda. Kasneje sem igranje kombinirala z ženskim nogometom, v srednji šoli pa sem se v celoti usmerila v ženski nogomet.
To obdobje mi je ostalo v najlepšem spominu – to je bil moj najlepši čas v nogometu, saj je bil to ta nogomet, v katerega sem se zaljubila. Pridobila sem vse osnovno znanje, disciplino, fair play in spoštovanje.
Za nogomet sem se odločila spontano, saj mi je bil šport že od malih nog zelo blizu, tudi zaradi očeta, ki je bil vratar.
Kako je bilo igrati s fanti?
Na začetku res ni bilo lahko, saj sem se morala kot edina punca ves čas dokazovati. Bilo je tudi nekaj zbadanja in solz, vendar so me starši in trener spodbujali, kar me je naredilo močnejšo.
Sčasoma smo postali zelo dobra ekipa in prijatelji. To obdobje me je zaznamovalo in mi dalo veliko življenjskih lekcij kot tudi največ znanja v tem športu.
Ste v otroštvu imeli kakšnega vzornika ali vzornico? Ga/jo mogoče imate zdaj?
Moj prvi vzornik je bil Sergio Ramos, predvsem zaradi svoje borbenosti in vodenja ekipe. Danes pa želim slediti svoji poti in nimam več določenega vzornika.
Del kariere ste preživeli pri Ljubljani, kjer ste osvojili tudi pokal. Kako se spominjate te sezone?
V Ljubljano sem odšla zaradi novih izzivov in želje po spremembi. Sezona je bila zanimiva in tudi precej burna, saj smo veliko delali z jasnim ciljem – osvojiti pokal, kar nam je na koncu tudi uspelo. Od tam sem odnesla veliko znanja in zavedanja. Seveda so bili tudi težji trenutki, vendar sem ostajala osredotočena na sebe.
Bivanje in šolanje v Ljubljani mi ni bilo najlažje, vendar to ni bil glavni razlog za mojo vrnitev. Na celotno izkušnjo gledam kot na pomembno lekcijo v svojem življenju in karieri.
Kakšna je za vas razlika med igranjem v izkušeni ekipi Ljubljane in zdaj v mlajši ekipi Žalec Trbovelj?
Razlika je precejšnja, saj so bile v Ljubljani igralke bolj izkušene, močnejše in starejše. V Žalcu pa imamo dosti mlajšo ekipo, res mlado, kjer se še razvijamo. Ostali pogoji pa so zelo podobni.
Zato je tukaj še toliko pomembnejša mentalna moč in pripravljenost na delo – punce se moramo pogosto še bolj dokazovati in ignorirati marsikaj, kar ne paše na igrišča.
Kako bi ocenili dosedanjo sezono ŽNK Žalec Trbovlje?
Sezona ni enostavna. Soočamo se z zahtevnimi tekmami proti enkrat starejšim in izkušenejšim igralkam, zato z velikimi rezultatskimi razlikami in tudi komentarji, ki jih seveda beremo tudi me. Težko je včasih ostati ravnodušen in najti moč za naslednjo tekmo. Po menjavi trenerja smo dobile bolj jasno usmeritev in več strogosti pri delu, kar se na momente pokaže tudi na igrišču.
Pomembno vlogo ima tudi podpora naših navijačev, staršev in kluba, ki nam pomaga vztrajati.
Kakšna so vaša pričakovanja za nadaljevanje sezone?
Res si želim napredka ekipe, več samozavesti na igrišču in boljše igre. Pomembno bi bilo tudi, da se ekipa razširi, saj bi to prineslo več konkurence in kvalitete. In mogoče še več resnosti, čeprav vem, da je težko.
Na katerem položaju najraje zaigrate?
Igrala sem na različnih položajih, kar mi je dalo širino in razumevanje igre, vendar mi najbolj ustreza igranje na levem krilu.
Kaj vam je pri nogometu najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč ekipni duh. Ekipa lahko postane kot druga družina, kar daje nogometu dodaten in poseben pomen. Poleg tega obožujem tekmovalnost in občutek, ko skupaj dosežemo cilj.
