Ko ste poleti prvič vstopili v slačilnico ŽNK Aluminij, ste s seboj prinesli izkušnje iz moškega nogometa. Kakšen je bil tisti prvi "vonj" po nogometu v ženski ekipi – kje ste takoj začutili največjo razliko?
Nekaj izkušenj z ženskim nogometom sem že imel, saj smo v NK MB Tabor, kjer sem deloval kot trener in strokovni vodja nogometne šole, imeli žensko člansko ekipo in dekliške selekcije. Ženske poučujem tudi na fakulteti, tako da pri prevzemu ženske ekipe ni bilo večjih presenečenj. V moškem nogometu sem deloval večinoma kot trener mlajših selekcij, kjer se je treba veliko ukvarjati z redom, disciplino, pozitivnimi medosebnimi odnosi ipd. To pomeni, da je delo tudi vzgojno naravnano in s tega vidika zelo zahtevno. Vzgoje v ženski članski ekipi je malo; dekleta so zelo pridna, lažje jih je voditi in izvedba treningov je preprostejša.
Ste se za prevzem ženske ekipe odločili z glavo (projekt) ali s srcem (izziv) in ali bi si upali to storiti pred petimi leti?
Prvič sem o vodenju ženske ekipe razmišljal že pri NK MB Tabor (pred več kot šestimi leti); če bi bila potreba, bi takrat ekipo tudi prevzel. Za prevzem članske ekipe ŽNK Aluminij sem se odločil bolj s srcem (izziv), saj je ponudba prišla nepričakovano in o tem prej nisem razmišljal. Po krajšem premisleku sem ekipo z veseljem prevzel.
Pravijo, da trenerji v ženskem nogometu postanejo boljši psihologi. Kateri del svoje avtoritete ste morali najbolj "omehčati" in kje ste morali postati še bolj neizprosni?
Sem bolj demokratičen, prijazen trener, a seveda tudi zahteven, ko gre za treninge in tekme. Rad dobro spoznam vse, ki jih treniram, saj tako za vsako oblikujem individualni pristop in ji pomagam pri psihološkem ter nogometnem napredku. Če bi posplošil, moram biti pri ženskah nekoliko bolj potrpežljiv in umirjen, da ima psihološka priprava večji učinek.
Je bil prehod v ženski nogomet v vaši okolici sprejet z razumevanjem ali ste naleteli na kakšne stereotipne opazke, ki ste jih z rezultati želeli takoj demantirati?
V moji okolici je bil prehod na ženski nogomet dobro sprejet. Stereotipnih opazk zaenkrat ni bilo, pa tudi če bi bile, se s tem ne bi ukvarjal ali jih skušal demantirati. Izhajam iz moderne družine, kjer so me že od malega vzgajali v duhu enakopravnosti med ženskami in moškimi.
Če bi morali izbrati eno taktično zamisel, ki pri fantih deluje "na prvo žogo", pri dekletih pa ste jo morali popolnoma redefinirati – katera bi to bila?
Upoštevanje taktičnih zamisli trenerja je odvisno od taktičnega znanja, razumevanja nogometne igre, igralskih izkušenj ipd., tako da v tem pogledu ne vidim razlike med fanti in dekleti. Taktične zamisli le redko delujejo "na prvo žogo"; treba jih je udejaniti na treningih in prenesti na tekme. Nekateri te stvari osvojijo prej, drugi potrebujejo več časa – v tem se fantje in punce ne razlikujejo.
Sezono ste si očitno zastavili dvofazno – prvi del za analizo, drugi pa za rezultatski dvig. Ste bili v tistih prvih mesecih namerno potrpežljivi, da bi ekipo sploh začutili, ali ste že takrat v njih videli potencial, ki bi se moral spomladi pokazati v boljši rezultatski luči?
Sam na to nisem gledal kot na neko fiksno napoved, saj sem ob prihodu šele spoznaval ekipo in nisem točno vedel, kaj pričakovati z vidika kakovosti igralk, njihovega potenciala, prisotnosti ter zavzetosti na treningih in tekmah. Sem pa rekel, da bom prvi del sezone izkoristil za spoznavanje svoje in nasprotnih ekip ter da bomo poskušali biti v nadaljevanju rezultatsko uspešnejši (izgubiti z manjšo razliko ali zmagati kakšno tekmo več), kar nam je na večini tekem tudi uspelo.
Smo v sklepnem delu sezone, ko naj bi bila krivulja napredka najvišja. Se vam zdi, da ekipa danes na igrišču odseva tisto, kar ste gradili skozi leto, ali so zunanje okoliščine in ritem tekmovanja preveč posegli v vašo vizijo?
Viden je določen napredek v ekipi in pri posameznicah. Tiste, ki redno trenirajo, so napredovale v vseh pogledih. Žal je takšnih premalo, prisotnost ostalih pa je zaradi šolskih ali službenih obveznosti v zadnjem obdobju močno padla. Tudi na tekmah imamo skoraj vsak krog nekoliko spremenjeno ekipo. Večkrat si pomagamo tudi z mlajšimi dekleti iz ekipe DU17.
Trenutno ste v boju z Gažonom in Cerkljami za 8. mesto. Kako gledate na ta troboj?
Z uvrstitvijo na lestvici se trenutno ne ukvarjamo, saj imamo številne druge izzive, ki imajo v tem obdobju prednost pred rezultatom. Obe ekipi smo na zadnjih tekmah zasluženo premagali, kar nam daje motivacijo za naprej.
Pred vami je še zadnji krog prvenstva. Če bi morali staviti – zakaj bo prav Aluminij tisti, ki bo sezono končal pred konkurentkami?
Kdo bo na 8. mestu lige, za nas ni pomembno, saj to ne spremeni dejstva, da zelo zaostajamo za najboljšimi ekipami v tekmovanju.
Katera tekma v spomladanskem delu vam je dala potrditev: "Tako, zdaj so končno razumele mojo filozofijo"?
Da bomo lahko udejanili zamišljen model igre, bodo morali biti izpolnjeni številni pogoji. Zaradi slabše prisotnosti na treningih smo imeli zelo malo treningov moštvene taktike. Največ smo se s tega vidika naučili skozi prvenstvene in prijateljske tekme, a smo še daleč od želenega modela igre.
Zdaj, ko ste od znotraj spoznali utrip 1. SŽNL, kakšen je vaš prvi vtis o ravni tekmovanja? Se vam zdi, da je kakovost enakomerno porazdeljena ali pa je prepad med vodilnimi in ostalimi klubi prevelik za zdrav razvoj lige?
V 1. SŽNL je veliko zelo kakovostnih deklet, nekatere med njimi so še zelo mlade in imajo veliko prostora za napredek. Ker sem šele prvo sezono zraven, težko govorim o rasti ali stagnaciji lige, je pa dejstvo, da so trenutno razlike med najboljšimi ekipami in ostalimi zelo velike.
Kaj vas je v ženskem nogometu v Sloveniji najbolj negativno presenetilo – infrastruktura, odnos javnosti ali morda pomanjkanje baze?
Ne ukvarjam se veliko z negativnimi stvarmi. Pogoji za delo v našem klubu so odlični, število deklet, ki se ukvarjajo z nogometom, pa v zadnjih letih narašča.
In kaj vas je najbolj pozitivno sezulo? Ste pričakovali takšen nivo borbenosti?
Ženski nogomet spremljam že nekaj časa, tako da nisem bil presenečen nad borbenostjo pri igri.
