Nekatere zgodbe o nogometu se začnejo z golom. Druge z velikimi sanjami. Zgodba Korine Janež pa se začne z nečim, kar pozna skoraj vsak športni otrok: z občutkom, da te igra enostavno posrka vase in te ne izpusti več. Od zbiranja sličic med svetovnim prvenstvom do prvih resnih korakov v slovenskem nogometu, od poguma za odhod v tujino do igranja na najvišji ravni v Nemčiji – njena pot je vse prej kot običajna. A prav zato je zanimiva. Ker ni zgrajena le na talentu, temveč tudi na disciplini, odločnosti in notranjem miru, ki ga mora športnik poiskati, ko stvari ne gredo več samo navzgor. Korina Janež je v svoji karieri zelo zgodaj izkusila reprezentančni oder, življenje v tujini, napredovanja, velike tekme in tudi eno najtežjih preizkušenj za vsako športnico – poškodbo, ki za nekaj časa ustavi ritem, ne pa tudi ambicije. V pogovoru odkrito spregovori o začetkih, selitvi v Nemčijo, razliki med slovenskim in nemškim nogometom, življenju pri Unionu iz Berlina ter o tem, kako se človek znova sestavlja, ko mu telo za nekaj časa ne dovoli početi tistega, kar ima najraje. To je intervju o nogometu, pa tudi o značaju, zrelosti in poti, ki še zdaleč ni končana.
Korina, če se vrneva povsem na začetek – kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se kot deklica zaljubili v nogomet? Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da bi lahko bil nogomet nekaj več kot samo igra?
Prvi trenutek, ko se prav zares spomnim, da sem se zaljubila v nogomet, je bilo leto 2010, ob svetovnem prvenstvu. Zbirali smo sličice in to je bilo noro. Prav tako sem bila takrat enkrat na stadionu Camp Nou v Barceloni, kjer sem se preprosto zaljubila v šarm nogometa. Nato sem celo otroštvo igrala na šolskem dvorišču skoraj noč in dan s fanti.
Pred nogometom ste trenirali tudi judo. Kaj vam je dal judo – morda v disciplini, odnosu do poraza ali tekmovalnosti – kar vam je kasneje pomagalo tudi v nogometu?
Sigurno neko disciplino, borbenost, kontrolo telesa in podobno. Dal mi je mnogo odličnih osnov za nadaljnjo športno pot.
Pri ŽNK Krim ste naredili prve resnejše nogometne korake, nato pa odšli v Radomlje. Kako se spominjate tega obdobja in kaj se je moralo pri vas spremeniti, da ste začeli razmišljati o profesionalni poti?
Prvič sem o profesionalnem nogometu resno začela razmišljati ob prvem vpoklicu v reprezentanco U17, s puncami, ki so bile dve leti starejše. Potem je ta ljubezen naraščala in s tem sem se trudila biti vsak dan boljša in boljša ter vedela, kateri morajo biti moji nadaljnji koraki. Prestop v Radomlje je bil tudi zelo pomemben korak, da sem zamenjala klub pred odhodom v tujino in s tem občutila še drugačne okoliščine. Veliko mi je dal tudi dekliški nogometni oddelek.
Pri 16 letih ste debitirali za člansko reprezentanco Slovenije. Kaj ste se kot tako mlada igralka takrat naučili od starejših reprezentantk, česar vam noben trening ali trener ne bi mogel dati?
To je bil eden najlepših trenutkov moje kariere. Preprosto biti tam je bilo dovolj. Videla sem, kaj je profesionalizem, spoznala punce, ki so veliko vložile v to, da so tam, kjer so. Predvsem sem izkusila profesionalnost in miselnost najboljših nogometašic Slovenije.
Pri 18 letih ste odšli v Nemčijo. Kaj je bilo pred selitvijo težje – odločiti se, da odidete, ali sprejeti dejstvo, da boste čez noč začeli novo življenje v okolju, kjer skoraj ničesar ne poznate?
Vedela sem, da bom tisto leto naredila korak v tujino. Malo pred svojim 18. rojstnim dnem sem že odpotovala v Leipzig in izkusila okolje. Nato sem trdo trenirala, da se je to tudi uresničilo. Mislim, da sem bila s tem trdnim prepričanjem dobro pripravljena na to, kaj me čaka, a vseeno ni bilo lahko.
Ko ste prišli v Nemčijo, kaj je bil največji nogometni šok in kaj ste morali pri sebi najbolj spremeniti, da ste lahko naredili preskok iz slovenskega nogometa v nemški profesionalni nogomet?
Nogometni šok, ki me je najbolj presenetil, je bila hitrost odločitev, ki jih je treba sprejeti na igrišču. Seveda so bili vsi segmenti na dosti višjem nivoju, a je bila to vseeno stvar, na katero sem se morala še privajati.
V Leipzigu ste doživeli napredovanje v Bundesligo. Kako pomemben je bil ta trenutek za vaše razumevanje tega, kaj lahko dosežete v nogometu, in kako ste se počutili ob prvem nastopu na najvišji ravni?
Ta trenutek je bil pomemben. Eno leto privajanja na državo in nato nastopiti v eni najboljših lig na svetu je bilo ključno. Predvsem sem dokazala sebi, česa sem zmožna.
Po Leipzigu ste se odločili za Union Berlin, ki je takrat igral v drugi ligi. Na prvi pogled je bil to korak nazaj. Kaj je bilo v ozadju te odločitve in kaj vam je Union ponudil, da ste verjeli, da lahko iz tega koraka naredite dva naprej?
Morda je tako izgledalo od daleč, a je vizija kluba pretehtala vse. Klub s takšnimi navijači in idejo me je prevzel in to je omogočilo to odločitev.
Z Unionom ste nato zelo hitro napredovali iz druge lige v Bundesligo. Kako ste osebno doživljali to pot in v čem je bilo napredovanje z Unionom drugačno od tistega, ki ste ga doživeli z Leipzigom?
Malo je bilo drugačno, ker je bilo drugič, a je trofeje vedno super osvajati, (smeh). Predvsem je bilo spet lepo celoten ta proces podoživeti v čisto drugačnem klubu.
Vaša prva prvoligaška sezona z Unionom se je končala precej prej, kot ste si želeli, zaradi poškodbe križne vezi. Kaj je bil za vas najtežji trenutek – sama poškodba ali spoznanje, koliko časa bo trajala pot nazaj?
Moram reči, da sem poškodbo precej hitro sprejela. Mislim, da je bilo precej boleče to, da je bil potreben poseg v moje telo in da poškodb prej sploh nisem poznala. Je pa tudi ta proces precej dolg in mogoče do neke mere drugačen, kot sem ga pričakovala.
Kako težko je za profesionalno športnico sprejeti, da nekaj časa ne more vplivati na tisto, kar je najbolj pomembno – na to, kdaj bo spet lahko igrala? Je poškodba spremenila vaš pogled na mentalno moč in športno kariero?
Sigurno ni lahko, a je to del športa. S tem sem se ogromno naučila o sebi, svojem telesu, zdravju in prav tako stvari cenim dosti bolj oziroma cenim stvari, ki jih pred tem nikoli nisem znala. Uspela sem opraviti tudi stvari v času, ki bi jih drugače le stežka – diplomsko nalogo. Treba je gledati pozitivno, saj tega za nazaj tako ali tako ne morem spremeniti.
Kljub poškodbi ste z Unionom podaljšali pogodbo. Kako ste doživeli to zaupanje kluba in kaj vam pomeni dejstvo, da so vam stali ob strani tudi v trenutku, ko ne morete igrati?
To je bilo precej pomembno, da vem, da imam zaupanje in čas, da se vrnem po vsem tem. S tem zaupanjem lahko grem lažje skozi svoj proces rehabilitacije.
Kako danes poteka vaša rehabilitacija in kako daleč ste od vrnitve na igrišče? Imate že v mislih približno obdobje, ko bi se lahko vrnili, in kakšni so vaši osebni ter ekipni cilji za letošnjo sezono?
Rehabilitacija poteka dobro, z vmesnimi vzponi in padci – kar pa je normalno. Moj cilj je preprosto ta, da se na teren vrnem, ko bom 100-odstotno pripravljena, in le moje telo bo diktiralo tempo. Zdravje mora biti na prvem mestu in če to pomeni teden ali mesec dlje, je to tako, in to vzamem v zakup. Moj prvi osebni plan je biti zdrava, potem pa bom lahko sestavila sezonske cilje.
Če za trenutek popolnoma odmislimo nogomet – kdo je Korina Janež? Kaj počnete, ko imate popolnoma prost dan, in kaj bi o vas povedali vaši najbližji, pa tega iz nogometnega intervjuja nikoli ne bi mogli izvedeti?
S to idejo se soočam vsak dan in sebe ne tretiram le kot nogometašico. Ja, to je moj poklic in predstavlja velik del mene, ampak to, kar sem jaz, je hči dvema odličnima staršema, vnukinja, prijateljica in preprosto oseba, ki se trudi uživati in živeti življenje ter ob tem spoznavati sebe, druge in spreminjati življenja bližnjih na boljše.
Na prost dan poskušam napredovati pri sebi, biti boljša verzija sebe. Nikoli ne “počivam” in le redko lenarim. Vsak dan poskušam izkoristiti, veliko, če ne celo največ časa, pa posvetim prijateljem in spoznavanju novih stvari ali potovanjem.
Mislim, da bi marsikdo preprosto rekel, da sem zelo pozitivna oseba, ki si preprosto želi živeti življenje in vsak dan izkoristiti na polno. Da sem skrbna do najbližjih in veliko investiram v svoje odnose.
In še za konec: če bi lahko 16-letni Korini, ki je ravno debitirala za člansko reprezentanco, povedali eno samo stvar o poti, ki jo čaka – kaj bi ji povedali?
Korina, uživaj in se prepusti vsemu, kar te čaka. Vse se zgodi z razlogom in vse to te bo izoblikovalo v osebo, kakršna si zdaj.
