Špela Rozmarič: Brez tega športa preprosto ne morem živeti
Nekateri pravijo, da je nogomet le igra, a v prekmurskih ravnicah, kjer je Špela Rozmarič naredila svoje prve korake, je to religija. To ni zgodba o blišču in glamurju, temveč o deklici, ki je v Ljutomeru med fanti kovala svojo trmo, in o ženski, ki danes v slovenskem ženskem nogometu predstavlja sinonim za nepopustljivost. Ko Špela govori o tem, kako je z osemindvajsetimi goli v sezoni orala ledino, ali o tistem magičnem večeru v Gornji Radgoni, ko je Evropa obstala, ne govori le o rezultatih – govori o usodi, ki jo je izbrala že pri osmih letih. Vabimo vas v svet zakulisja slovenskega derbija, kjer rivalstvo med Muro in Olimpijo nikoli ni le športno vprašanje, ampak čustveni vihar v prsih. Špela nas popelje od "umazane" plati branilske igre, kjer šteje vsak duel in vsaka psihološka igra, do trenutkov osamljenosti na vrhu, ko moraš kot kapetanka dvigniti ekipo, ko vsi ostali upognejo hrbet. Je mogoče ostati nasmejana in zvesta slovenski glasbi, medtem ko na tvojih ramenih počivajo pričakovanja celotnega kluba? Pred vami je pogovor, ki razgalja mentaliteto prave borke. Izvedeli boste, zakaj je vodenje mlade ekipe Olimpije težje od katerega koli sprinta v napadu in kako se sredi največjih pritiskov ohrani tista prvinska ljubezen do igre, ki se je začela zaradi sestre, a postala življenjsko poslanstvo. To je portret kapetanke, ki verjame, da se uresničijo le tiste sanje, za katere si pripravljen krvaveti do 90. minute.
Ko danes pogledate nazaj na deklico, ki je prvič stopila na igrišče – kaj je bila tista stvar, zaradi katere ste vedeli, da bo nogomet več kot le hobi?
Nogomet sem pravzaprav vzljubila zaradi sestre, ki je prvič odšla na nogometni trening, ker pa njej ni bilo preveč všeč, sem sama izrazila željo, da bi poskusila. Začela sem pri svojih osmih letih in tako štiri leta igrala s fanti pri NK Ljutomer. Zelo hitro sem ugotovila, da bo to postal moj šport, s katerim se želim ukvarjati skozi svoje odraščanje in naprej. Skozi leta sem ugotovila, da brez tega športa ne bom mogla živeti, kar se kaže tudi danes, saj še vedno aktivno igram in si tega želim tudi v prihodnje.
Ste v mlajših selekcijah igrali v obrambi ali ste še iskali svojo pravo pozicijo?
Ko smo pri U17 začele igrati na velikem igrišču, sem sprva igrala v napadu. Bila sem krilna napadalka, kasneje tudi "špica" s Špelo Kolbl, kjer sva v eni sezoni skupaj dosegli 74 golov.
Lahko bi rekli, da ste odraščali v okolju, kjer je bil ženski nogomet del identitete regije. Kako zelo Vas je oblikovala prekmurska nogometna kultura?
V Prekmurju vemo, da je nogomet številka ena v celotni regiji. Tam vsi dihajo za ta šport, kar se kaže tudi po obisku gledalcev na nogometnih tekmah. Zelo sem vesela in počaščena, da sem odraščala v takem okolju, kjer vsi živijo za take dogodke, kot so nogometne tekme. Vsakič, ko smo s Pomurjem igrale kvalifikacije za ligo prvakinj ali zgolj prvenstvene tekme, je prihajalo več sto ali celo tisoč ljudi, da bi nas podprli. V tem okolju je bilo vedno najlepše igrati, ko veš, da imaš na tribuni dvanajstega igralca, ki te bodri in navija za ekipo, za katero igraš.
Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili pritisk rezultata in ne več samo veselja do igre?
Seveda. Pri mlajših selekcijah ni bilo tega pritiska, čim sem pri 15 letih prišla k članicam, pa je to postala drugačna zgodba. Več treningov, več odrekanja, več pritiska. Ampak ko nekaj delaš s srcem, ta pritisk izgine in igraš sproščeno, sploh če se zavedaš, da imaš za sabo ekipo, ki diha s tabo v dobrem in slabem.
Kako Vas je zgodnji vstop v članski nogomet spremenil kot osebo?
Takratno igranje za članice mi je pomenilo ogromno, saj so pri Pomurju igrale igralke, kot so Mateja Zver, Staša Špur, Tanja Vrabel, Andreja Nikl ... Zelo veliko sem se naučila od njih. Vedno sem imela neko strahospoštovanje, ampak sem iz srca hvaležna, da sem lahko na igrišču stala s takimi igralkami.
Veliko branilk govori o učenju »umazane« plati nogometa – duelov, pozicioniranja in psiholoških iger. Kdo Vas je tega naučil?
Kot obrambna igralka moraš imeti veliko odgovornost, saj za tabo stoji zgolj še vratarka, ki lahko prepreči gol. Moram reči, da so me vsi trenerji skozi celotno kariero učili, da nikoli ne smem popustiti, da moram biti zbrana vseh 90 minut. Mi je pa zelo veliko pomagala tudi Andreja Nikl; ko sem začela igrati na poziciji osrednje branilke, mi je veliko svetovala, da sem bila iz tekme v tekmo boljša.
Rivalstvo, mentaliteta in teža kapetanskega traku
Je rivalstvo med Olimpijo in Muro danes še vedno čustveno tako močno kot pred leti, ko ste iz Prekmurja prestopili v Olimpijo?
Mislim, da danes ni več takega rivalstva. Je pa vseeno nek "derbi", ki je vedno nekaj posebnega. Vedno imam pred tekmo nek cmok v grlu; ne zato, ker bi zdaj igrala za Olimpijo, pred tem pa za Muro (Pomurje), ampak ker je to še vedno derbi in mislim, da bo ta naziv ostal za vedno.
Ko ste igrali za Muro proti Olimpiji in danes za Olimpijo proti Muri – kaj je največja razlika v mentaliteti obeh klubov?
V Muri sem se počutila odlično, imela sem super soigralke, trenerje in ljudi, ki so delali za klub. Vsi smo se spoštovali med sabo, res je bila neka posebna energija in za te trenutke ter uspehe, ki smo jih skupaj spisali, bom za vedno hvaležna. Nogomet se spreminja iz leta v leto. Olimpija je ob svoji ustanovitvi imela vrhunske igralke, kar so kazali tudi rezultati, danes pa igra zelo veliko mladih, nadarjenih punc, ki pa potrebujejo kilometrino. Zelo sem ponosna na svojo ekipo; kljub slabši sezoni verjamem v te igralke in mislim, da lahko vsaka doseže in pokaže še veliko več.
Koliko rivalstva ustvarijo igralke in koliko ljudje okoli klubov?
Mislim, da rivalstvo med klubi ustvarijo ljudje okoli klubov. Igralke pridemo na igrišče in samo uživamo v tem čudovitem športu. Fokusirane smo predvsem na svojo ekipo in naloge, ki nam jih dodeli trener. S tem, kdo stoji nasproti nas, se niti ne ukvarjamo toliko; igramo svojo igro in poskušamo iz tega potegniti čim boljši rezultat.
Se Vam zdi, da mlajše igralke danes to rivalstvo doživljajo manj osebno kot Vaša generacija?
Definitivno. Danes je povsem drugačna generacija. Ko sem bila sama stara 16, 17, 18 let, je bilo čisto drugače, veliko bolj emocionalno. Vsaka zmaga proti rivalu se je slavila na povsem drugačen način kot danes.
Olimpija se v letošnji sezoni prvič ni uvrstila v ligo za prvaka. Kako težko je bilo sprejeti to dejstvo?
Kot sem že večkrat povedala, to je šport. Včasih padeš, ampak najbolj pomembno je, da se pobereš, iz tega izvlečeš dobre stvari, tiste slabe pa poskušaš čim prej popraviti in pozabiti. Res je, da se nam letos ni uspelo uvrstiti v končnico, zato je v ekipi seveda vladala žalost, ampak za nazaj ne moremo ničesar spremeniti. Treba bo še bolj trenirati, predvsem pa "naštimati" glave in se dobro pripraviti na naslednjo sezono.
Kaj je tej Olimpiji najbolj manjkalo – kakovost, samozavest, stabilnost ali identiteta?
Mislim, da o kakovosti igralk ne potrebujem preveč govoriti. Pokazale in dokazale smo, da znamo več kot odlično odigrati tekme na visokem nivoju. Ekipa je mlada, neizkušena in iz leta v leto se bodo punce dvigovale ter pokazale svoj pravi obraz. V letošnjem letu pa mislim, da je bila največja težava v samem pristopu k tekmam.
Kako kot kapetanka vodite garderobo v trenutkih, ko rezultati niso na želeni ravni?
Že odkar sem začela igrati nogomet, sem si želela samo zmagovati. Iz leta v leto ta želja raste, vedno hočeš več, čeprav več od zmage ne moreš dobiti; lahko pa si iz tekme v tekmo boljša in tako dvigaš sebe kot tudi celotno ekipo. Trudim se ostati pozitivna in spodbujati ekipo, tudi ko rezultati niso naši prid. Vedno sem in vedno bom verjela v svojo ekipo, ne glede na končni rezultat.
Koliko Vas osebno boli, ko klub s tradicijo in pričakovanji ne doseže osnovnega cilja?
Glede na to, da sem bila pred prihodom v Olimpijo v zelo uspešnem klubu glede lovorik in sem navajena sezone končati na vrhu lestvice, me seveda boli, ker se letos nismo uspele uvrstiti v končnico in se boriti za vrh lestvice. Ampak vedno pravim, da se vse zgodi z določenim razlogom. Preteklosti nikoli ne moreš spremeniti, lahko pa veliko narediš, da bo prihodnost lepša.
Kaj ste se Vi kot kapetanka naučili v tej sezoni – in kaj je bilo težje: nositi kapetanski trak ali nositi rezultate?
V letošnji sezoni sem se naučila ogromno. Vedno sem bila v sredini, kjer je bil nekdo starejši in bolj izkušen od mene, letos pa sem to vlogo morala prevzeti sama kot najstarejša igralka in kot kapetanka. Težko je, ko cilji niso uresničeni, ampak ni časa za žalovanje – treba je garati in delati naprej, da bo ekipa prihodnjo sezono boljša.
Se kot kapetanka kdaj ujamete, da med tekmo več razmišljate o drugih kot o sebi?
Med samimi tekmami nikoli ne razmišljam o ničemer drugem kot o tekmi. Fokusirana sem na naloge, ki mi jih poda trener, in s tem pomagam ekipi do zastavljenega cilja. Seveda razmišljam tudi o celotni ekipi, da bi stvari s treninga prenesle na tekmo, vendar se bolj fokusiram nase in na svoje naloge.
Osebni preboj: Devet zadetkov in vloga vodje
Osebno je bila letošnja sezona statistično ena najboljših v Vaši karieri – devet zadetkov kot osrednja branilka. Kako gledate na svojo individualno sezono?
Vedno je veliko prostora za napredek. Glede doseganja zadetkov sem zelo vesela, da sem lahko pripomogla ekipi k pozitivnim rezultatom.
V katerih elementih ste danes boljša igralka kot pred petimi leti?
Definitivno pri vodenju ekipe. Nikoli prej nisem imela take funkcije, da bi bila najstarejša in najbolj izkušena igralka na igrišču. Veliko tega sem se naučila, ko sem se priključila članicam v Pomurju, in iz leta v leto nabirala izkušnje, da jih danes lahko prenašam na mlade igralke in jim s tem pomagam, da postanejo najboljša različica sebe.
Kako danes razmišljate o naslednjih letih svoje kariere?
Trenutno se v Olimpiji počutim v redu, imam super soigralke in trenerja, na katerega se vedno lahko zanesem, če gre karkoli narobe. Zaenkrat ostajam tukaj, nikoli pa ne veš, kam te pot še lahko ponese.
Bi si želeli še igrati v tujini ali je Slovenija prostor, kjer želite graditi svojo zgodbo?
Verjamem, da za tujino nikoli ni prepozno, če si discipliniran in pripravljen delati. Trenutno se na domačem terenu počutim odlično in ne razmišljam o odhodu v tujino.
Slovenski ženski nogomet se razvija, a počasi. Kaj bi moral po Vašem mnenju predstavljati naslednji velik korak? Skozi vsa ta leta je mogoče opaziti, da se slovenski ženski nogomet razvija, ampak počasi. Največja težava so definitivno finance. Mislim, da bi morale punce od NZS-ja dobiti večjo podporo in bi tako lažje zadržali mlade igralke v domačem okolju.
Špela zunaj igrišča: Odbojka in gore
Kdo je Špela, ko ni treningov, tekem in pritiska rezultata?
Špela je zelo pozitivna in nasmejana oseba, ki se zelo rada druži s prijatelji, ki mi res pomenijo ogromno. Zelo veliko dam ljudem, ki so mi blizu, in sem jim vedno v podporo. Seveda ne smem pozabiti na družino, ki mi že od samega začetka stoji ob strani in me podpira na vseh področjih.
Kako pomembno Vam je, da imate življenje tudi zunaj nogometa?
Zelo pomembno. To, da imaš urejeno življenje zunaj nogometa, posledično vpliva tudi na sam pristop k tekmam in treningom. Izven nogometa poskušam čim bolj uživati, se sprostiti, družiti s prijatelji in delati stvari, ki me veselijo.
Imate hobi, pri katerem popolnoma »odklopite« nogomet?
Vsi športi z žogo so mi zelo všeč. Zelo rada grem na igrišče in mečem na koš, igram odbojko na mivki ali grem v hribe. Predvsem pa zelo rada igram badminton, ki sem ga tudi nekaj let trenirala.
Kakšen človek ste v vsakdanjem življenju – bolj miren opazovalec ali glas vodstva, kot na igrišču? Rekla bi, da oboje, odvisno od dneva (smeh). Zelo rada sem v družbi svojih prijateljev, kjer se vedno zabavamo in veliko nasmejimo. Mislim, da mi prav oni vračajo energijo ob slabih dnevih, ki se seveda tudi pojavijo.
So ljudje presenečeni, ko ugotovijo, kakšni ste zunaj igrišča?
Enkrat mi je prijatelj rekel, da sem na igrišču čisto drugačna kot v svetu izven nogometa; sama mogoče tega ne vidim tako. Je pa res, da na igrišču vedno hočem pozitiven rezultat, zato se včasih tudi razjezim. V zasebnem življenju se zelo nerada kregam; vedno želim ostati nasmejana in dobre volje.
Katera glasba, film ali knjiga Vas najbolje opiše?
Uf, filmov ne gledam prav veliko, knjig pa tudi ne berem pogosto (smeh). Zelo rada pa poslušam glasbo, predvsem slovensko. Nina Pušlar, Ines Erbus in Fehtarji so eni mojih ljubših izvajalcev, kar pomeni, da imam rada živahno glasbo, mogoče tu in tam kakšno umirjeno.
Če ne bi bilo nogometa – kaj mislite, da bi danes počeli?
Zelo težko vprašanje. Življenja brez nogometa si ne morem predstavljati. Res sem hvaležna, da sta me starša peljala na nogometni trening in sem s tem vzljubila ta šport, ki mi je dal ogromno. Zelo sem hvaležna za vse ljudi, ki sem jih lahko spoznala v vsem tem procesu, in ne predstavljam si, da nogomet ne bi bil del mojega življenja.
Kdaj ste najbolj srečni – po veliki zmagi ali v povsem običajnem dnevu brez nogometa?
Definitivno ob veliki zmagi. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo s Pomurjem v Gornji Radgoni zmagale proti ekipi Ferencvarosa v kvalifikacijah za ligo prvakinj in se tako uvrstile med 16 najboljših v Evropi. To je bil najlepši trenutek v moji karieri, ki me bo spremljal vse življenje.
Špela, hvala za Vaš čas in iskrenost skozi celoten pogovor. Za konec – kaj bi bil Vaš osebni zaključek te sezone, ne le kot kapetanke, ampak tudi kot človeka?
Nikoli ni prepozno, da se uresničijo sanje. Z disciplino in pravo mentaliteto je mogoče prav vse, le verjeti je treba vase in v ljudi, s katerimi gradiš ta mozaik.
