Živimo v svetu, kjer je najhuje biti zadnji, ki je nekaj izvedel. Ni pomembno, kaj si izvedel, in še manj je pomembno, če je to sploh res. Pomembno je le, da si bil zraven v tistih petnajstih sekundah, ko je stvar še gorela. Hitrost je postala nova religija, mi pa smo njeni najbolj zvesti in hkrati najbolj utrujeni verniki.
Četrtkov krog ni prinesel presenečenj. Slovenija je na FIFA lestvici skočila na rekordno 36. mesto. To sta dve informaciji, ki bi v normalnem svetu pomenili stabilnost. V našem svetu pa pomenita dolgčas. Ker če ni drame, če ni škandaloznih preobratov in če nihče ni "propadel", potem za sodobnega potrošnika informacij dogodka sploh ni bilo.
Problem s to obsesijo po hitrosti in senzacionalizmu pa je preprost: hitrost ubija pomen. Ko mora biti vse takoj, nič ne ostane dovolj dolgo, da bi nas zares premaknilo. In tu pridemo do točke, kjer se ta slovenska nestrpnost najbolj boleče zaleti v realnost: do ženskega nogometa.
V Sloveniji, dobi zgodba o hitrosti in pomenu grenak priokus. Ženski nogomet v Sloveniji je žrtev sistema, ki sploh ne ve, na kateri progi teče. Vsi bi imeli rezultate. Vsi bi imeli reprezentanco na velikem tekmovanju, ker je to pač "v trendu" in ker bi se radi primerjali z obiskom, ki ga vidimo na stadionih v Angliji, Nemčiji ali Španiji. Radi se pohvalimo s posameznicami, ki uspejo v tujini, ker to dobro izgleda na socialnih omrežjih med dvema oglasoma.
To je slovenska verzija hitrosti: hočemo glamur končnega produkta, ne da bi investirali v surovine.
Medtem ko se svetovni ženski nogomet ponekod že sili v nenaraven šprint, slovenski stoji na mestu. Ne zato, ker ne bi imel potenciala, ampak ker pri nas čas teče drugače. Pri nas "proces" ni pot do uspeha, ampak priročen izgovor za to, da se nič ne premakne. Slovenski ženski nogomet je v paradoksu: od njega pričakujemo, da bo preskakoval stopnice, medtem ko mu pod nogami spodnašamo tiste osnovne.
Hočemo profesionalizem, spektakel in polne tribune, obenem pa se obnašamo, kot da so igralke, trenerji in klubi le motnja v sistemu, ki je bil zgrajen za moške in po meri moških.
V svetu, kjer je vse "takoj", je slovenski ženski nogomet opomnik na to, kaj se zgodi, ko se čas ustavi. Ko nimaš prave infrastrukture, ko nimaš medijske prisotnosti, ki bi trajala več kot en dan v letu, in ko nimaš potrpljenja, da bi gradil bazo, dobiš to, kar imamo: prebliske posameznic v morju sistemske pozabe.
Ni problem v tem, da ženski nogomet ne bi bil dovolj privlačen. Problem je v tem, da je okolje okoli njih postalo preveč nestrpno, da bi sploh razumelo, kje smo. Ženski nogomet v Sloveniji ne potrebuje hitrih naslovnic in instantnih junakinj. Potrebuje nekoga, ki bo upočasnil film, pogledal v temelje in razumel, da se hiša ne gradi s streho navzdol.
A v dobi, ko nihče več ne bere drugega odstavka in ko je 36. mesto na svetu le številka, ki jo scrollamo navzgor, je to verjetno preveč za pričakovati. Hitrost nas je naučila vsega, razen tega, kako ceniti tisto, kar raste počasi. In prav to nas bo na koncu stalo tistega uspeha, o katerem tako radi na hitro pametujemo.
