Nostalgija je nevarna past, a včasih je edino ogledalo, ki ne laže. Spominjamo se časa, preživetega z njimi, in tiste pristne topline, ki je danes ne more nadomestiti noben digitalni blišč. In nekako se zdi, da v slovenskem ženskem nogometu počnemo ravno to: živimo od spominov na entuziazem, ki počasi izginja v hladu modernih institucij.
Pariška aristokracija in slovenska megla
Nekaj tisoč kilometrov stran, v pariškem gledališču Chatelet, je pred dnevi Alexia Putellas še tretjič dvignila Ballon d’Or. To ni več le športni uspeh; to je manifestacija moči sistema, ki je v igralki prepoznal institucijo. Alexia z zlato žogo v rokah je dokaz, da nogomet ne raste iz naključij, temveč iz neizprosne ambicije.
Pariz slavi estetiko vrhunskega dosežka, jaz pa strmim v sivo slovensko realnost.. Pri nas o ženskem nogometu ne razmišljamo kot o umetnosti ali zapuščini. Razmišljamo kot o socialnem korektivu, o nečem, kar »mora biti«, ker tako veleva birokracija. Pozabili smo, da nogomet, tako kot odnosi z ljudmi, ki jih danes objokujemo, živi od tiste neulovljive strasti, ki je ne moreš kupiti s PR-kampanjo.
Spomeniki neizkoriščenim talentom
Smo mojstri v postavljanju spomenikov tistemu, kar je že zdavnaj umrlo. Radi častimo preteklost, medtem ko s svojo ignoranco počasi davimo tisto, kar je še živo. Naš ženski nogomet preživlja na infuziji dveh ali treh fanatikov, medtem ko funkcionarji varno molčijo v senci svojih moških kolegov. Tišina je namreč pri nas najcenejša valuta.
Alexia Putellas je produkt sistema, ki je razumel, da nogomet potrebuje temelje, ne le fasade. Mi pa še vedno čakamo na čudež, ne da bi sploh posadili seme. Želimo si blišča zlate žoge, dekletom pa še vedno odstopamo termine na pomožnih igriščih šele, ko se tisti »pravi« nogometaši ohlajajo ob pivu.
Imaš težave z nastopi v medijih?
Pomagamo ti do profesionalne komunikacije, PR-ja in boljše predstavitve.

