Med tišino grobov in pariškim zlatom

Danes sem sedel pred računalnik s prazno stranjo in vprašanjem, o čem sploh pisati. V državi, ki se je danes kolektivno preselila na pokopališča, da bi s tisoči sveč osvetlila lastno minljivost, se zdi pisanje o nogometu skoraj trivialno. A prav v tej tišini, ko se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami – ljudi, ki smo jih imeli radi in katerih bližino danes pogrešamo bolj kot karkoli drugega – postane vprašanje zapuščine ključno.

Dodaj Golavt med prednostne vire na Googlu Spremljaj najnovejše novice slovenskega ženskega nogometa.

Med pariškim zlatom Alexie Putellas in tišino slovenskih igrišč. Kolumna o zapuščini, ki je nimamo, in talentih, ki jih v tišini pokopavamo. - Golavt

Nostalgija je nevarna past, a včasih je edino ogledalo, ki ne laže. Spominjamo se časa, preživetega z njimi, in tiste pristne topline, ki je danes ne more nadomestiti noben digitalni blišč. In nekako se zdi, da v slovenskem ženskem nogometu počnemo ravno to: živimo od spominov na entuziazem, ki počasi izginja v hladu modernih institucij.

Pariška aristokracija in slovenska megla

Nekaj tisoč kilometrov stran, v pariškem gledališču Chatelet, je pred dnevi Alexia Putellas še tretjič dvignila Ballon d’Or. To ni več le športni uspeh; to je manifestacija moči sistema, ki je v igralki prepoznal institucijo. Alexia z zlato žogo v rokah je dokaz, da nogomet ne raste iz naključij, temveč iz neizprosne ambicije.

Pariz slavi estetiko vrhunskega dosežka, jaz pa strmim v sivo slovensko realnost.. Pri nas o ženskem nogometu ne razmišljamo kot o umetnosti ali zapuščini. Razmišljamo kot o socialnem korektivu, o nečem, kar »mora biti«, ker tako veleva birokracija. Pozabili smo, da nogomet, tako kot odnosi z ljudmi, ki jih danes objokujemo, živi od tiste neulovljive strasti, ki je ne moreš kupiti s PR-kampanjo.

Spomeniki neizkoriščenim talentom

Smo mojstri v postavljanju spomenikov tistemu, kar je že zdavnaj umrlo. Radi častimo preteklost, medtem ko s svojo ignoranco počasi davimo tisto, kar je še živo. Naš ženski nogomet preživlja na infuziji dveh ali treh fanatikov, medtem ko funkcionarji varno molčijo v senci svojih moških kolegov. Tišina je namreč pri nas najcenejša valuta.

Alexia Putellas je produkt sistema, ki je razumel, da nogomet potrebuje temelje, ne le fasade. Mi pa še vedno čakamo na čudež, ne da bi sploh posadili seme. Želimo si blišča zlate žoge, dekletom pa še vedno odstopamo termine na pomožnih igriščih šele, ko se tisti »pravi« nogometaši ohlajajo ob pivu.

Katedrala ali pokopališče?

Nogomet je religija, v kateri smo Slovenci le občasni obiskovalci nedeljskih maš. Pridemo, ko je praznik, ko gorijo luči in ko je treba biti viden. Ko pa ostaneš sam pred praznim zaslonom v državi, ki danes raje gleda v grobove kot v prihodnost, ugotoviš, da ženski nogomet pri nas sploh nima prave sedanjosti. Ima le prebliske posameznic in tišino med njimi.

Alexia bo svojo zlato žogo postavila v vitrino, ki stoji na trdnih temeljih katalonske identitete. Mi pa bomo danes prižgali sveče za tiste, ki jih pogrešamo. In ko bodo te ugasnile, se moramo vprašati: kaj bo ostalo za nami? Ali v slovenskem ženskem nogometu gradimo katedralo, ki bo kljubovala času, ali pa le z velikim trudom urejamo pokopališče neizkoriščenih talentov in zamujenih priložnosti?

Danes je dan spomina. A brez vizije, kaj želimo postati, bo jutrišnji dan le še en spomin na to, kar bi lahko bili, pa nismo imeli poguma poskusiti. Prazna stran pred mano morda ne ponuja odgovorov, ponuja pa tišino, ki je tokrat preveč glasna, da bi jo prezrli.

Marko Terlikar
info@golavt.com